Karl Marx
Beda filozofije
Prvo poglavje: Neko znanstveno odkritje
"Vrednost" (prodajna) "je vogelni kamen ekonomske zgradbe." [I, 32.] "Konstituirana" vrednost je vogelni kamen sistema ekonomskih protislovij. Kaj je tedaj ta "konstituirana vrednost", ki konstituira vse, kar je g. Proudhon odkril v politični ekonomiji?
Potem ko smo že predpostavili koristnost, je delo vir vrednosti. Mera dela je čas. Relativno vrednost produktov daloča delovni čas, ki ga je bilo treba vložiti v njihovo izdelavo. Cena je denarni izraz relativne vrednosti produkta. ln kančno, konstituirana vrednost produkta je čisto preprosto vrednost, konstituirana z delovnim časom, ki tiči v njem.
Kot je Adam Smith odkril delitev dela, tako je on, g. Proudhon, kot zatrjuje, odkril "konstituirano vrednost". To ni ravno "nekaj nezaslišanega"; toda priznati moramo tudi, da ni v nobenem odkritju v ekonomski znanosti nič nezaslišanega. Vendar skuša g. Proudhon, ki sluti ves pomen svojega odkritja, zaslugo tega odkritja oslabiti, "da bi pomiril bralca glede svojih pretenzij po izvirnosti, in da bi spet potolažil duhove, ki so spričo svoje plahosti malo naklonjeni novim idejam". A bolj ko odreja delež tistega, kar je vsak od njegovih predhodnikov uredil za ugotavljanje vrednosti, je prisiljen glasno oznaniti, da prav njemu pritiče največji, levji delež.
"Sintetično idejo vrednosti je dojel nejasno Adam Smith ... Toda ta ideja vrednosti je bila pri Adamu Smithu čisto intuitivna: družba pa ne spreminja svojih navad na podlagi gole intuicije: odloča se samo po avtoriteti dejstev. Antinomijo je bilo treba izraziti rahločutneje in jasneje: J. B. Sayl je bil njen poglavitni tolmač"
[I, str. 66.]
Tu imamo zaključeno zgodovino odtja sintetične vrednosti: Adamu Smithu gre nejasna intuicija, J. B. Sayu antinomija, g. Proudhonu pa konstituirajoča in "kontituirana" resnica. In da ne bi bili v zmoti: vsi drugi ekonomi, od Saya do Proudhona, so se samo gibali po kolesnicah antinomije.
"Neverjetno je, da se toliko razumnih ljudi že štirideset let otepa s tako preprosto idejo. Toda ne: vrednosti se primerjajo, ne da bi med njimi bila kakršna koli točka za primerjavo in brez merske enote: - in to so, rajši kot da bi bili sprejeli revolucionarno teorijo enakosti, ekonomi 19. stoletja sklenili trditi proti vsem in vsakomur. Kaj bodo rekli k temu zanamci?"
[I. zv., str.68.]
Tako iznenada pozvani zanamci bodo najprej zmedeni zastran kronologije. Nujno se bodo morali vprašati: mar Ricardo in njegovi učenci niso ekonomi 19. stoletja? Ricardov sistem, ki postavlja za načelo, "da je relativna vrednost blaga odvisna izključno od dela, ki je potrebno za produkcijo", sega v leto 1817. Ricardo je vodja cele šole, ki od restavracije vlada v Angliji. Ricardov nauk strogo in neusmiljeno povzema [résume] vso angleško buržoazijo, in ta je vzorec moderne buržoazije. "Kaj bodo rekli k temu zanamci?" Ne bodo mogli reči, da g. Proudhon ni poznal Ricarda, saj govori o njem, govori na dolgo in široko, se vedno znova vrača k njemu, nazadnje pa pravi, da je to "zmešnjava". Če se bodo zanamci kdaj vmešali, bodo morda rekli, da se je g. Proudhon iz strahu, da bi prizadel anglofobijo svojih bralcev, rajši naredil za odgovornega izdajatelja Ricardovih idej. Naj bo kakor koli, zdelo se jim bo zelo naivno, da postavlja g. Proudhon kot "revolucionarno teorijo bodočnosti" to, kar je Ricardo znanstveno razložil kot teorijo sedanje družbe, meščanske družbe, in da tako jemlje za razrešitev antinomije med uporabno in menjalno vrednostjo tisto, kar sta Ricardo in njegova šola že zdavnaj pred njim predstavila kot znanstveno farmulo ene strani antinomije - menjalne vrednosti. Toda pustimo zanamce enkrat za vselej ob strani in soočimo gospoda Proudhona z njegovim predhodnikom Ricardom! Naslednjih nekaj mest iz tega pisca povzema njegovo teorijo vrednosti:
"Koristnost torej ni merilo menjalne vrednosti, čeprav je zanjo nujno potrebna."
(Principes de l'economie politique, traduit de l'anglais par J. s. Constancio, Paris 1835, I. zv., str. 3 [ slov. prevod, str. 26].)
"Blago, če je koristno, dobi menjalno vrednost iz dveh virov: eden je njegova redkost, drugi pa količina dela, ki je potrebna zanj. So nekatere stvari, katerih vrednost izvira samo iz njihove redkosti. Nobeno delo jih ne more pomnožiti in zato se njihova vrednost ne more zmanjšati s povečanjem ponudbe [francoski prevod: izobilja]. Nekateri izredni kipi, slike" itd. "- vse to spada v to vrsto. Njihova vrednost ... je odvisna zgolj od premoženja, okusa in muhavosti tistih, ki te stvari žele imeti."
[Prav tam, I. zv., str 4, 5 (prim. slov. str. 26).]
"Vendar pa to predstavlja zelo majhen del množine blaga ki se dnevno zamenjuje na trgu. Največji del tistih dobrin, ki so predmet človeških želja, je sad truda [l'industrie], zato se lahko razmnožijo ne le v eni sami deželi, temveč v mnogih, skoraj neomejeno, če smo pripravljeni vložiti trud ki je potreben, da se proizvedejo."
[Prav tam, I. zv., str. 5.]
"Če torej govorimo o blagu, njegovi menjalni vrednosti in o načelih, ki uravnavajo njegovo sorazmerno ceno, imamo pred očmi vedno le takšno blago, katerega množina se s človeškim trudom lahko poveča, katerega produkcijo spodbuja konkurenca in je ne ovirajo nobene vezi."
Ricardo navaja A. Smitha, ki je po njegovem "zelo natančno določil prvotni izvir vse menjalne vrednosti" (Smith, I, 5. pogl., [str.9]), in dodaja:
"Da je to" (namreč delovni čas) "v resnici osnova menjalne vrednosti vseh stvari razen tistih, ki se ne morejo poljubno pomnožiti s človeškim delom, je eden najbolj tehtnih naukov v politični ekonomiji; iz nobenega vira namreč ne izhaja toliko zmot in toliko nesoglasij v tej znanosti kot iz nejasnega in premalo natančnega pomena, ki ga dajejo besedi v r e d n o s t."
[I. zv., str. 8 (slov. 27).]
"Če jo določa količina dela, ustvarjenega v blagu, tedaj mora vsako povečanje količine dela povečati vrednost predmeta, v katerega je bilo delo vloženo, in prav tako mora vsako zmanjšanje dela njegovo vrednost zmanjšati."
[I. zv., str. 9.]
Ricardo nato očita A. Smithu:
1. da postavlja za vrednost še drugo merilo poleg dela, zdaj vrednost žita, drugič spet količino dela s katero je mogoče kupiti kakšno stvar. [I. zv., 9, 10.]
2. da je brez pridržkov sprejel načelo in da vendar omejuje njegovo uporabo na prvotno surovo stanje družbe pred akumulacijo kapitalov in zemljiško lastnino. [I. zv., str. 21.]
Ricardo skuša dokazati, da zemljiška lastnina, se pravi, [zemljiška] renta, ne more spremeniti relativne vrednosti življenjskih potrebščin in da akumulacija le kratkotrajno in nihajoče deluje na relativne vrednosti, ki jih določa primerjalna količina dela, vloženega v njihovo produkcijo. Da bi podrl to tezo, podaja svojo znamenito teorijo zemljiške rente, razčleni kapital in najde v njim navsezadnje edinole nakopičeno delo. Nato razvije celo teorijo mezde in profita in dokaže, da mezda in prafit rasteta in padata v obratnem sorazmerju med seboj, ne da bi vplivala na relativno vrednost produkta. Pri tem ne prezre vpliva, ki ga akumulacija kapitalov in različnost njihove narave (fiksni in krožeči kapitali), tako kot tudi višina mezd, lahko ima na sorazmerno vrednost produktov. To so celo poglavitna vprašanja, ki zanimajo Ricarda.
"Prihranek dela," pravi, "vedno zmanjša relativno vrednost blaga, ne glede na to, ali se prihrani delo, potrebno za izdelavo predmeta samega, ali pa delo, potrebno za nastanek kapitala, vloženega v to produkcijo."
[I. zv., str. 28 (slov. 36).
"Zato bo ostalo kljub vsem spremembam mezd in profita in kljub vsem učinkom akumulacije kapitala naravno razmerje zamenjave" isto, "vse dokler bodo lovci in ribiči dosegali z enodnevnim delom iste količine rib in divjačine."
[I. zv., str. 32 (slov. 37).]
"Delo smo obravnavali kot osnovo vrednosti reči in sorazmerno količino dela, ki je potrebna za njegovo proizvodnjo kot pravilo, po katerem se ravnajo ustrezne količine dobrin, za katere se med seboj zamenjavajo; nismo pa nameravali zanikati naključna in kratkotrajna odstopanja od te njegove prvotne in naravne cene."
[I. zv., str. 105 (sl, 77).]
"Ceno stvari morajo navsezadnje uravnavati proizvodni stroški in ne, kot je bilo pogosto rečeno, razmerje med povpraševanjem in ponudbo."
[II. zv., str. 253 (sl. 325).]
Lord Lauderdale je izpeljal spremembe menjalne vrednosti po zakonu ponudbe in povpraševanja ali redkosti in izobilja v odnasu do povpraševanja. Po njem se lahko vrednost stvari veča, če njena množina pojema ali če se veča povpraševanje po njej; vrednost se lahko zmanjšuje, če množina stvari narašča ali če se zmanjšuje povpraševanje po njej. Na ta način se lahko spreminja vrednost stvari z delovanjem osmih različnih vzrokov, namreč štirih, ki se nanašajo na to stvar samo, in štirih, ki se nanašajo na danar ali katero koli drugo blago, ki rabi za merilo njegove vrednosti. Ricardo zavrača to takole:
"Cena produktov, ki so monopol posameznika ali družbe, se spreminja po zakonu, ki ga je postavil Lord Lauderdale; padla bo v razmerju, v katerem proizvajalci povečujejo količine, in zrasla v razmerju, kakor se vnemajo kupci za nakup; njihova cena nikakor ni nujno zvezana z njihovo naravno vrednostjo. Nasprotno pa cene stvari, ki so podvržene konkurenci in katerih količine se morejo kolikor toliko zmerno povečati, končno niso odvisne od povpraševanja in ponudbe, temveč od povečanja ali zmanjšanja proizvodnih stroškov."
[II. zv., str. 259 (sl. 328).]
Prepuščamo bralcu, da primerja Ricardov natančni, jasni in preprosti jezik z govorniškimi prizadevanji g. Proudhona, da bi prišel do določanja relativne vrednosti z delovnim časom.
Ricardo nam prikazuje dejansko gibanje meščanske produkcije, ki konstituira vrednost. G. Proudhon, ki abstrahira od tega dejankega gibanja, "se trudi", da bi iznašel nove procese in uredil svet po neki baje novi formuli, ki je le teoretičen izraz dejanskega eksitentnega gibanja, ki ga je Ricardo tako lepo razložil. Ricardo izhaja iz obstoječe družbe, da bi nam pokazal, kako ona konstituira vrednost; g. Proudhon pa jemlje za izhodišče konstituirano vrednost, da bi z njeno pamočjo konstituiral neki nov socialni svet. Za g. Proudhona se mora konstituirana vrednost gibati v krogu in mora znova začeti konstituirati svet, ki je že docela konstituiran po tem načinu vrednotenja [évaluation]. Določanje vrednosti z delovnimi časom je Ricardu zakon menjalne vrednosti; g. Proudhonu pa je sinteza uporabne in menjalne vrednosti. Ricardova teorija vrednosti je znanstvena interpretacija današnjega ekonomskega življenja; vrednostna teorija g. Proudhona pa je utopična interpretacija Ricardove teorije. Ricardo ugotavlja resničnost svoje formule tako, da jo izvaja iz vseh gospodarskih procesov, in z njo razlaga vse pojave, celo pojave, ki ji na prvi pogled na videz oporekajo, kot so renta, akumulacija kapitalov in razmerje mezd do prafitov. Prav to pa dela iz njegovega nauka znanstveni sistem; g. Proudhon, ki je to Ricardovo formulo s pomočjo čisto samovoljnih hipotez znova našel, je potemtakem prisiljen iskati izolirana ekonomska dejstva, ki jim dela silo in jih ponareja, da bi jih mogel porabiti kot primere, koot že obstoječe uporabe in kot začetek udejanjanja svoje ideje preporoditeljice. (Glej pozneje v § 3 Uporaba konstituirane vrednosti.)
Preidimo sedaj k sklepom, ki jih g. Proudhon izvaja iz svoje (po delovnem času) konstituirane vrednosti!
- Določena množina dela je enakovredna produktu, ki ga je ta ista mmožina dela ustvarila.
- Vsak delovni dan velja toliko kot drug delovni dan; to se pravi, če je množina enaka, velja delo enega toliko kot delo drugega; ni nobene kvalitativne razlike. Pri enaki količini dela se zamenjuje produkt enega za produkt drugega. Vsi ljudje so mezdni delavci, in sicer za enak delovni čas enako plačani. Menjavo obvladuje popolna enakost.
Ali so ti sklepi naravne in nujne posledice "konstituirane", to se pravi, z delovnim časom daločene vrednosti?
Če določa relativno vrednost blaga količina dela, ki je za produkcijo blaga potrebna, iz tega izhaja, da relativno vrednost dela, to je mezdo, prav tako določa količina dela, ki je potrebna za produkcijo mezde. Mezdo, to je relativno vrednost ali ceno dela, določa potemtakem delovni čas, ki je potreben za produkcijo vsega, kar je potrebno za vzdrževanje delavca.
"Znižajte proizvodne stroške klobukov in njihova cena bo končno padla na njihovo novo naravno ceno, čeprav bi se povpraševanje podvojilo, potrojilo ali početverilo. Znižajte stroške vzdrževanja ljudi, s tem da znižate naravno ceno hrane in obleke, s katerima se življenje vzdržuje in videli boste, da se bodo mezde končno znižale, pa četudi bi povpraševanje po delovnih rokah občutno naraslo."
[Ricardo, II. zv., str. 235 (sl. 325).]
Gotovo, Ricardov jezik je ciničen kot le kaj. Metati proizvodne stroške klobukov in vzdrževalne stroške človeka v isti koš se pravi spreminjati človeka v klobuk. Toda ne vpijmo preveč zoper cinizem. Cinizem je v stvareh in ne v besedah, ki izražajo stvari. Francoski pisci, kot gospodje Droz, Blanqui, Rossi in drugi, si privoščijo nedolžno zadovoljstvo, da izpričujejo svojo v vzvišenost nad angleškimi ekonomi s tem, da skušajo ohraniti dostojnost "človečnega jazika"; če očitajo Ricardu in njegovi šoli njun cinični jezik, delajo to le zato, ker jih žali, ko vidijo, da razgaljata ekonomske odnose v vsej njihovi goloti in da izdajata misterij buržoazije.
Povzemimo: Ker je samo delo blago, ga merimo kot tako z delovnim časom, ki je potreben za produkcijo blaga-dela. In kaj je za produkcijo blaga-dela potrebno? Natanko tisti delovni čas, ki je potreben za produkcijo predmetov, ki so neogibno potrebni za nepretrgano vzdrževanje dela, to se pravi, ki omogočajo dalavcu, da živi in razmnožuje svoj rod. Naravna cena dela ni nič drugega, kot minimum mezde. Če se dvigne tržna cena mezde nad njeno naravno ceno, prihaja to prav odtod, ker ima zakon vrednosti, ki ga je g. Proudhon postavil kot načelo, protiutež v spreminjanju razmerja med ponudbo in povpraševanjem. Pri vsem tem pa ostaja mezdni minimum središče, h kateremu teži tržna cena mezde.
Tako je relativna vrednost, merjena z delavnim časom, nujno formula modernega suženjstva delavcev, namesto da bi bila, kot hoče g. Proudhon, "revolucionarna teorija" emancipacije proletariata.
Paglejmo sedaj, koliko se delovni čas kot merilo vrednosti ne da uskladiti z obstoječim antagonizmom razredov in z neenakim nagrajevanjem po proizvedenem med neposrednim delavcem [travailleur] in lastnikom akumuliranega dela.
Vzemimo kakršen koli produkt, npr. platno! Kot produkt vsebuje določeno količino dela. Ta količina bo vedna enaka, pa naj se kakor koli oblikuje medsebojni polažaj tistih, ki so sodelavali pri izdelavi tega produkta.
Vzemizno drug produkt - sukno, ki je zahtevalo isto količino dela kot platno.
Če pride do menjave teh dveh produktov, se menjata enaki količini dela. Če menjamo enaki količini delovnega časa, nikakor ne menjamo še medsebojnega položaja producentov, niti ne spremenimo ničesar v medsebojnem položaju delavcev in tovarnarjev. Zatrjevati, da ima ta menjava produktov, merjernih z delovnim časom, za posledico enako nagrajevanje vseh producentov, se pravi predpostavljati, da je delež pri proizvedenem obstajal že pred menjavo. Potem ko bo izvršena menjava sukna za platno, bodo imeli producenti sukna tisti delež pri platnu, ki ustreza njihovemu prejšnjemu deležu pri suknu.
Iluzija gospoda Proudhona izvira odtod, da jemlje za posledico, kar bi kvečjemu lahko bilo nedokazana predpostavka.
Pojdimo dalje.
Mar predpostavlja delovni čas kot merilo vrednosti vsaj to, da so [delovni] dnevi enakovredni, to se pravi, da je dnevno delo [journée] enega vredno toliko kot dnevno delo druega? Ne.
Vzemimo za trenutek, da velja dnevno delo zlatarja taliko kot tridnevno delo tkalca! Potem bo sleherna sprememba v vrednosti nakita glede na tkanino, kolikor ni prehoden nasledek nihanja ponudbe in povpraševanja, povzročena s skrajšanjem ali podaljšanjem delavnega časa, ki ga je treba vložiti v izdelavo proizvodov ene ali druge vrste. Če vzamemo, da so delovni dnevi treh različnih delavcev v medsebojnem razmerju kakor 1, 2, 3, tedaj bo sleherma sprememba relativne vrednosti njihovih proizvodov tudi sprememba v istem sorazmerju 1, 2, 3. Na ta način moremo meriti vrednost z delovnim časom kljub neenaki vrednosti različnih delavnih dni; da pa moremo tako mero uporabiti, moramo vendar imeti neko merilo za primerjanje različnih delovnih dni: tako merilo vzpostavlja konkurenca.
Ali velja tvoja delovna ura toliko kot moja? To vprašanje rešuje konkurenca.
Po mnenju nekega ameriškega ekonoma določa konkurenca, koliko dni enostavnega [nekvalificiranega] dela vsebuje dan sestavljenega [kvalificiranega] dela. Mar to prevajanje delavnih dni sestavljenega dela v delovne dni enotavnega dela ne predpostavlja, da jemljemo enostavno delo samo na sebi za mero vrednosti? Da sama količina dela ne gledo na kvaliteto rabi za merjenje vrednosti, pa predpostavlja, da je postalo enostavno delo opornik industrije. To predpostavlja, da so se dela izenačila s podreditvijo človeka stroju ali iskrajno delitvijo dela; predpostavlja, da ljudje spričo dela izginjajo; predpostavlja, da je postalo nihalo ure natančen merilec relativne storilnosti dveh delavcev, kot je merilec hitrosti dveh lokomotiv. Na ta način ne smemo nič več reči, da je [delovna] ura enega človeka toliko vredna kot ura drugega človeka, marveč da je en človek na uro vreden toliko kot drug človek na uro. Čas je vse, človek ni nič več, je kvečjemu še ogrodje časa. Nič več ne gre za kakovost. Vse odloča le še količina: uro za uro, dan za dan. Toda to izenačenje dela nikakor ni delo večne pravičnosti g. Proudhona; je čisto preprosto rezultat moderne industrije.
V tovarni, ki obratuje s stroji, se delo enega delavca skoraj v ničemer več ne razlikuje od dela drugega delavca: delavce lahko razlikujemo med seboj le še po količini časa, ki ga porabijo za delo. Vendar pa je ta kvantitativna razlika z določenega stališča kvalitativna, kolikor je za delo porabljeni čas odvisen na eni strani od čisto materialnih pogojev, kot so telesna konstitucija, starost, spol, na drugi pa od moralnih, čisto negativnih okoliščin, kot so potrpežljivost, neobčutljivost in pridnost. Če je končno v delu delavcev kakšna kakovostna razlika, je to kvečjemu kakovost najslabših kakovosti, ki je daleč od tega, da bi bila posebnost, ki ustvarja razlike. Take so navsezadnje razmere v moderni industriji. In na to enakost, ki je v delu s stroji že realizirana, zastavlja g. Proudhon svoj oblič "izenačevanja", ki ga namerava vesoljno realizirati v "času, ki bo prišel".
Vsi "egalitarni" sklepi, ki jih g. Proudhon izvaja iz Ricardove teorije, slone na neki temeljni zmoti. G. Proudhon zamenjuje namreč vrednost blaga, ki jo določa porabljena količina dela, z vrednostjo blaga, ki jo določa "vrednost dela". Če bi oba ta načina za merjenje vrednosti blaga izržala isto, bi mogli brez razločka reči: vrednost slehernega blaga merimo s količino dela, ki je utelešena v blagu; ali: merimo jo s količino dela, ki jo more sama kupiti; ali končno: vrednost blaga merimo s količino dela, s katerim se lahko ta vrednost nabavi . A to še zdaleč ni tako. Vrednost dela lahko prav tako malo rabi za merilo vrednosti, kot more rabiti vrednost kakršnega koli drugega blaga. Nekaj zgledov bo zadostovalo, da še bolj pojasnimo to, kar smo pravkar rekli.
Če bi mernik žita veljal dva delovna dneva namesto enega samega, bi bila njegova vrednost dvakrat večja od prvotne; vendar pa ne bi zganil dvojne količine dela, saj ne bi vseboval več hranilnih snovi, kot jih je prej. Tako bi se vrednost žita, če bi jo merili s količino dela, ki jo porabimo, da žito pridelamo, podvojila; če pa jo merimo bodisi s količino dela, ki jo sama lahko kupi, ali s količino dela, s katerim je sama lahko kupljena, potem vrednost žita še zdaleč ni dvakrat večja. Če pa bi na drugi strani enako delo proizvedlo dvakrat toliko oblek, kot jih je prej, bi se zmanjšala njihova relativna vredost za polovico; toda kljub temu ne bi ta dvojna količina zgubila toliko, da bi mogli z njo kupiti samo polovično količino dela, niti ne bi mogli z istim delom kupiti dvojne količine oblek, ker bi polovica oblek delavcem slej ko prej enako rabila.
Meriti vrednost življenskih potrebščin z vrednostjo dela je zato proti ekonomskim dejstvom. To pomeni vrteti se v zmotnem krogu, pomeni določati relativno vrednost z neko relativno vrednostjo, ki jo je treba sama šele določiti.
Nikakega dvoma ni, da g. Proudhon meša med seboj obe merili: delavni čas, ki je potreben za izdelavo blaga, im vrednost dela.
"Delo slehernega človeka," pravi, "more kupiti tolikšno vrednost, kot jo vsebuje." [I., str. 81.]
Tako velja po njegovem mnenju določena količina dela, ki tiči v izdelku, prav toliko, kot znaša delavčeva plača, to se pravi, kot vrednost dela. Isti sklep mu dopušča tudi, da pomeša proizvodne stroške z mezdami.
"Kaj je mezda? Proizvodna cena žita itd. polna cena vsake stvari. Še več: mezda je sorazmerje elementov, ki tvorijo bogastvo." [I., str. 110.]
Kaj je mezda? Vrednost dela.
Adam Smith jemlje za merilo vrednosti zdaj delovni čas, ki je potreben za produkcijo blaga, zdaj spet vrednost dela. Ricardo je to zmoto odkril, ko je jasno dokazal različnost obeh teh načinov merjenja. G. Proudhon je še prekosil zmoto Adama Smitha, ko izenačuje dve stvari, ki ju oni drugi uporablja le drugo poleg druge.
Da bi našel pravo razmerje, v katerem naj bodo delavci deležni produktov, ali z drugimi besedami, da bi določil relativno vrednost dela, išče g. Proudhon merilo relativne vrednosti raznih vrst blaga. Da bi določil merilo relativne vrednosti za razno blago, ne zna izmodrovati nič boljšega, kot da nam postavi za ekvivalent določene količine dela vsoto produktov, ki jih le-to ustvari; to ponovno predpostavlja, da setavljajo vso družbo le neposredni delavci, ki prejemajo za mezdo svoje lastne produkte. V drugi vrsti zattruje g. Proudhon enakovrednost delovih dni različnih delavcev kot dejstvo. Skratka, išče merilo relativne vrednosti raznega blaga, da bi prišel do enakega plačila delavcev, on jemlje enakost mezd kot že dano dejstvo, da bi se lotil iskanja relativne vrednosti blaga. Kako občudovanja vredna dialektika!
"Say in ekonomi, ki so mu sledili, so opazili, da bi pomenilo vrteti se v zmotnem krogu, če bi kot načelo in izvršujoči vzrok vrednosti jemali delo, ker je tudi samo podvrženo ocenjevanju, skratka, ker je delo blago kot vsako drugo. S tem so ti ekonomi - naj mi bo dovoljeno reči - dokazali nezaslišano nepazljivost. O delu pravimo, da je vrednost (waloir), ne sicer kot pravo blago, ampak zavoljo vrednosti, za katere mislimo, da jih delo potencialno vsebuje. Vrednost dela je figuralen izraz, upoštevanje vzroka pred učinkom. Vrednost dela je fikcija takega kalibra kot produktivnost kapitala. Delo proizvaja, kapital velja (vaut) ... S pomočjo nekakšne elipse se reče: Vrednost dela ... Delo je kakor svoboda ... po svoji naravi nekaj nestalnega in nedoločnega, kar pa se kvalitativno opredeljuje s svojim predmetom, to je, kar postaja realnost s produktom." [I., 61.]
"Toda čemu se pri tem zadrževati? Kakor hitro ekonom" (beri: g. Proudhon) "spremeni stvari ime, v e r a r e r u m v o c a b u l a [prava imena stvari], prizna s tem obenem svojo nemoč in se vda." (Proudhon, I, 188.)
Videli smo, kako napravi g. Proudhon iz vrednosti dela "izvršujoči vzrok" vrednosti produktov na ta način, da mu ustvarja mezda, uradno ime vrednosti dela, polno ceno sleherne stvari. Prav zato ga Sayev ugovor zmede. V blagu-delu, ki je grozotna realnost, vidi le neko slovnično elipso. Potemtakem vsa današnja družba, ki temelji na delu-blagu, temelji le na nekaki pesniški licenci, nekakem figuralnem izrazu. Če hoče družba "iztrebiti vse nevšečnosti" [I, 97], zavoljo katerih mora trpeti, no, naj iztrebi spotakljive izraze, naj spremeni jezik; v ta namen se ji je treba le obrniti na akademijo in zahtevati od nje novo izdajo besednjaka. Po vsem tem, kar smo videli, lahko razumemo, zakaj mora pisati g. Proudhon v delu o politični ekonomiji dolge disertacije o etimologiji in drugih poglavjih slovnice. Tako učeno razpravlja še o zastareli izpeljavi besede servus iz servare. Te filološke disertacije imajo globok pomen, esoteričen pomen in so bistveni del dokazovanja g. Proudhona.
Kolikor delo prodajamo in kupujemo, je blago kot vsako drugo blago in ima zato menjalno vrednost. Toda vrednost dela ali delo kot blago prav tako ne producira, kot vrednost žita ali žito kot blago ne rabi za hrano.
Delo "velja" več ali manj, pač po tem, ali so cene življenjskih potrebščin višje ali nižje, ali je ponudba delovne sile in povpraševanje po njej večje ali manjše itd., itd.
Delo ni nekaj "nedoločnega"; delo, ki ga kupujemo in prodajamo, je vedno določeno delo, nikoli delo nasploh. Ne le da se delo kvalitativno opredeljuje s predmetom, tudi predmet se določa s specifično kvaliteto dela.
Kolikor delo prodajamo in kupujemo, je tudi sámo blago. Zakaj ga kupujemo? "Zavoljo vrednosti, za katere mislimo, da jih delo potencialno vsebuje." Toda če pravima, da je neka stvar blago, ne gre nič več za namen, za katerega je kupljena, to se pravi, za korist, ki jo hočemo imeti od nje, za to, za kaj jo hočemo uporabiti. Blago je kot predmet trgovanja. Vsa modrovanja g. Proudhona se omejujejo na tole: dela ne kupujemo kot predmet neposredne potrošnje. Ne, kupujemo ga kot produkcijsko sredstvo, tako kot kupujemo stroj. Kot blago ima delo vrednost, a ne producira. Gospod Proudhon bi prav tako lahko rekel, da sploh ni nobenega blaga, ker kupujemo vsako blago le za pač neko rabo in nikoli kot blago samo na sebi.
Ko meri g. Proudhon vrednost blaga z delom, ga prevzema nedoločen občutek, da je nemogoče ne meriti z istim merilom tudi delo, kolikor ima vrednost, delo-blaga. Sluti, da s tem naredi iz minima mezde naravno in normalno ceno neposrednega dela, da s tem sprejema sedanje družbeno stane. In da bi se temu usodmemu sklepu izognil, se premisli in trdi, da delo ni blago, da ne more imeti vrednosti. Pozablja, da je sam vzel vrednost dela za mero; pozablja, da sloni ves njegov sistem na delu-blagu, torej na delu, s katerim barantamo, ga prodajamo in kupujemo, ga zamenjujemo za proizvode itd.; končno, na delu, ki je delavcu neposredni vir dohodkov - pozablja vse.
Da bi rešil svoj sistem, se odloči žrtvovati njegov temelj.
"Et propter vitam vivendi perdere causas."
Sedaj prihajamo do neke nove razlage "konstituirane vrednosti".
"Vrednost je razmerje proporcionalnosti produktov, ki sestavljajo bogastvo." [I, str. 62.]
Pripomnimo najprej, da preprosta beseda "relativna" ali "menjalna vrednost" že vključuje pojem nekega razmerja, v katerem se produkti med seboj zamenjujejo. Če damo temu razmerju ime "razmerje proporcionalnosti", nismo razen imena na relativni vrednosti ničesar spremenili. Niti padec niti dviganje vrednosti ne uničuje produktu te lastnosti, da je v kakršnem koli "razmerju proporcionalnosti" do drugih produktov, ki tvorijo bogastvo.
Čemu torej ta novi izraz; ki ne prinaša novega pojma?
"Razmerje proporcionalnosti" daje misliti na mnoga druga ekonomska razmerja, kakor na proporcionalnost produkcije, na pravo sorazmerje med ponudbo in povpraševanjem itd.; in g. Proudhon je na vse to mislil, ko je formuliral to didaktično parafrazo prodajne vrednoti.
Ker določa relativno vrednost produktov predvsem primerjalna količina dela, ki jo v produkcijo vsakega od njih vložimo, pomeni razmerje proporcionalnosti v tem posebnem primeru ustrezno količino produktov, ki jih v danem času lahko proizvedemo in zato tudi med seboj zamenjamo.
Poglejmo sedaj, kako uporabi g. Proudhon to razmerje proporcionalnosti.
Če se ponudba in povpraševanje uravnotežita, ve ves svet, da relativno vrednost produkta natančno določa količina dela, ki tiči v njem, to je, da izraža ta relativna vrednost razmerje proporcionalnosti natančno v pomenu, ki smo mu ga pravkar dali. G. Proudhon postavlja vrstni red stvari na glavo. Začnite meriti - pravi - relativno vrednost produkta s količino dela, ki tiči v produktu, in ponudba in povpraševanje se bosta neizogibno uravotežila. Produkcija bo ustrezala potrošnji; produkt bo vedno mogoče zamenjati; njegova dnevna tržna cena bo natančno izražala njegovo pravo vrednost. Namesto da bi rekel kakor vsi drugi: če je vreme lepo, je videti mnogo ljudi na sprehodu, pošilja g. Proudhon svoje ljudi na sprehod, da bi jim lahko zagotovil lepo vreme.
Kar postavlja g. Proudhon za posledico prodajne vrednosti, ki jo a priori določa delovni čas, bi bilo mogoče upravičiti le z zakonom, ki bi se moral glasiti približno takole:
Produkti se bodo odslej zamenjavali natančo v sorazmerju z delovnim časom, ki ga je bilo treba porabiti zanje. Naj bo razmenje med ponudbo in povpraševanjem kakršno koli, zamenjava blaga bo potekala vedno tako, kot da smo ga proizvajali sorazmerno s povpraševanjem. Naj prevzame g. Proudhon nalogo, da tak zakon farmulira in ga uveljavi, pa ga bomo oprostili dokazovanja. Če pa mu je, nasprotno, do tega, da upraviči svojo teorijo kot ekonom in ne kot zakonodajalec, bo moral dokazati, da čas, potreben za izdelavo blaga, natančno kaže stopnjo njegove koristnosti in da poleg tega označuje razmerje proporcionalnosti do povpraševanja, torej tudi do vsote družbenega bogastva. V tem primeru, če ima produkt v prodaji ceno, ki je enaka njegovim produkcijskim stroškom, se bosta ponudba in povpraševanje vedno izenačevala; produkcijski stroški veljajo namreč za izraz pravega razmerja med ponudbo in povpraševanjem.
V resnici poskuša g. Proudhon dokazati, da izraža delovni čas, ki je potreben za izdelavo produkta, pravo sorazmerje produkta do potreb, tako da so stvari, katerih proizvodnja zahteva najmanj časa, obenem najneposredneje koristne, in tako naprej korak za korakom. Po tem nauku dokazuje že sama produkcija kakega razkošnega predmeta, da ima družba odveč časa, kar ji dopušča zadovaljevati potrebo po razkošju.
Dokaz za svojo trditev najde g. Proudhon v tezi, da zahtevajo najkoristnejše stvari najmanj časa za produkcijo, da začenja družba vedno z najlažjimi vejami industrije in da se polagoma "loteva produkcije predmetov, ki terjajo več delovnega časa in ustrezajo višjim potrebam". [I, str. 57.]
G. Proudhon si izposoja pri g. Dunoyeru primer ekstraktivne industrije - zbiranje sadežev, paša, lov, ribolov itd. - ki je najpreprostejša in najcenejša industrija, s katero je človek začel "prvi dan svojega drugega stvarjenja" [I, str. 78), Prvi dan njegovega prvega stvarjenja je popisan v knjigi Geneze, ki nam predstavlja Boga kot prvega industrialca na svetu.
Stvari teko čisto drugače, kot misli g. Proudhon. V trenutu, ko se začenja civilizacija, začne rasti produkcija na nasprotju poklicev [ordres], stanov, razredov, končno na antagonizmu med nakopičenim in neposrednim delom. Brez antagonizma ni napredka; to je zakon, po katerem se ravna civilizacija do danes. Prav do danes so se razvijale produktivne sile na temelju tega gospostva razrednega antagonizma. Zatrjevati danes, da se zato, ker je bilo zadoščeno že vsem potrebam vseh delavcev, marejo ljudje posvečati proizvodnji izdelkov višjih vrst in bolj zapletenim industrijam, pomeni abstrahirati razredni antagonizem in postaviti ves zgodovinski razvoj na glavo. To bi bilo prav tako, kakor če bi hoteli reči, da je bilo pod vlado rimskih cesarjev hrane v izobilju za vse prebivalstvo, ker so krmili v umetnih ribnikih murene; medtem ko je rimsko ljudstvo ravno nasprotno, pogrešalo najpotrebnejšega, da bi si kupilo kruha, rimski aristokrati pa so imeli dovolj sužnjev, da so jih metali murenam za hrano.
Cena živil se je skoraj nepretrgoma zviševala, medtem ko se je cena manufakturnih in razkošnih predmetov skoraj nepretrgoma zniževala. Vzemimo samo poljedeltvo: cene najpotrebnejših predmetov, kot so žito, meso itd., se zvišujejo, medtem ko se cene bombaža, sladkorja, kave itd. v presenetljivi meri nenehoma znižujejo. In celo med jestvinami v ožjem pomenu so razkošni pridelki, kakor artičoke, beluši itd., danes razmeroma cenejši, kot so najpotrebnejša živila. V našem času je laže proizvajati odvečno kot pa potrebno. Končno, v raznih zgodovinskih dobah medsebojna razmerja niso samo različna, ampak celo nasprotna. V vsem srednjem veku so bili poljedelski pridelki razmeroma cenejši kakor manufakturni; v novem veku je razmerje obrnjeno. Ali se je zavoljo tega koristnost poljedelskih proizvodov od srednjega veka sem zmanjšala?
Uporabo produktov določajo družbene razmere, v katerih žive potrošniki, te razmere pa slone na antagonizmu med razredi.
Bombaž, krompir in žganje so predmeti najsplošnejše uporabe. Krompir je povzročal skrofulozo: bombaž je v veliki meri izpodrinil volno in lan, čeprav sta lan in volna v mnogih primerih mnogo koristnejša, četudi le v higienskem pogledu. In žganje je zmagalo nad pivom in vinom, čeprav je splošno priznano, da je žganje kot hranivo strup. Vlade so se celo stoletje zaman borile proti evropskemu opiju: odločilo je gospodarstvo, ki je narekovalo potrošnji svoje ukaze.
Zakaj pa so bambaž, krompir in žganje stebri meščanske družbe? Ker je treba za njihovo proizvodnjo najmanj dela in so zato najcenejši. Zakaj odločajo najnižje cene o največji potrošnji? Morda zaradi absolutne koristnosti teh predmetov, zaradi njim lastne koristnosti, zaradi njihove koristnosti, ker na najkoristnejši način ustrezajo potrebam delavca kot človeka in ne človeka kot delavca? Ne, ampak zato, ker imajo v družbi, ki sloni na bedi, najbednejši produkti usodno predpravico, da služijo za porabo širokim množicam.
Reči, da morajo biti najcenejše stvari najkoristnejše zavoljo največje porabe, je toliko kot reči, da je poraba žganja, ki je zaradi majhnih produkcijskih stroškov tako razširjena, najprepričevalnejši dokaz za njegovo koristnost; je toliko kot reči proletariatu, da je krompir zanj bolj zdrav kot meso; je toliko kot sprejeti sedanje stanje; in končno, je toliko kot uganjati z g. Proudhonom apologijo neke družbe, ne da bi jo razumeli.
V prihodnji družbi, v kateri bo razredni antagonizem izginil, v kateri ne bo več razredov, poraba ne bo več odvisna od minima produkcijskega časa, ampak bo stopnja koristnosti določala produkcijski čas, ki ga bodo posvečali predmetu.
Vrnimo se k trditvam gospoda Proudhona! Kakor hitro delovni čas, ki je potreben za izdelavo predmeta, sploh ni izraz stopnje njegove koristnosti, ne more menjalna vrednost, ki je temu predmetu z vloženim delovnim časom že vnaprej določena, nikoli določati pravilnega razmerja med ponudbo in povpraševanjem, tj. razmerja proporcionalnosti v pomenu, ki mu ga g. Proudhon zdaj daje.
"Razmerja proporcionalnosti" med ponudbo in povpraševanjem, to je, deleža nekega produkta v celotni produkciji, ne konstituira prodaja katerega koli predmeta po ceni njegovih stroškov; marveč nihanja v povpraševanju in ponudbi narekujejo producentom, v kakšni količini je treba določeno blago izdelovati, da si v menjavi povrnejo vsaj produkcijske stroške. Ker pa so ta nihanja stalna, obstoji tudi stalno gilbanje v nalaganju in odtegovanju kapitala po raznih panogah industrije.
"Samo zaradi takšnih sprememb se dovaja kapital proizvodnji različnega blaga, za katero je povpraševanje. Prav v zahtevani proporciji in ne v večji. S povečanjem ali padcem cen se profit zviša nad splošno raven ali pade pod njo in kapital se ali spodbuja, da se usmeri v to posebno proizvodnjo, v kateri so nastale spremembe, ali pa se svari, da se odvrne od nje."
"Če se ozremo na trge velikega mesta in vidimo, kako redno se oskrbujejo z domačim in tujim blagom v količinah, ki se zahtevajo, in sicer v vseh okoliščinah spreminjajočega se povpraševanja, ki izvira iz muhastega okusa ali sprememb v prebivalstvu, ne da bi to povzročilo prenasičenost zaradi prevelike ponudbe ali izredno draginjo, ker ponudba ne bi ustrezala povpraševanju - potem moramo priznati, da načelo, ki dodeljuje kapital vsaki panogi industrije v natančno primernih proporcijah, deluje mnogo močneje, kot se na splošno misli."
[Ricardo, I zv., 105 in 108 (slov. 77, 78).]
Če g. Proudhon priznava, da določa vrednost produktov delovni čas, mora prav tako priznati tudi nihanje, ki edino naredi delovni čas za mero vrednosti. Nikakega trdno konstituiranega "razmerja proporcionalnosti" ni, imamo le gibanje, ki konstituira.
Pravkar smo videli, v kakšnem smislu smemo govoriti o "proporcionalnosti" kot posledici vrednosti, ki jo določa delovni čas. Zdaj bomo videli, kako se to merjenje s časom, ki ga g. Proudhon imenuje "zakon proporcionalnosti", spremeni v zakon disproporcionalnosti.
Vsaka nova iznajdba, ki omogoči v eni uni izdelati to, kar so doslej izdelovali v dveh, zmanjša vrednost vsem produktom te vrste, ki so na trgu. Konkurenca sili producenta, da prodaja produkt dveh ur enako poceni kot produkt ene ure. Konkurenca uveljavlja zakon, po katerem določa relativno vrednost izdelka čas, ki je potreben za njegovo izdelavo. Dejstvo, da rabi delovni čas za mero relativne vrednosti, postane na ta način zakon stalnega razvrednotenja [dépreciation] dela. Še več. Razvrednotenje ne zajema le blaga, ki ga dovažajo na trg, ampak tudi proizvajalno orodje in cele tovarne. Na to dejtvo je opozoril že Ricardo, ko je dejal:
"S tem da proizvajamo vedno laže, stalno zmanjšujemo vrednost nekaterih predmetov, proizvedenih pred tem."
[II. zv., str. 59 (sl. 234).]
Sismondi gre še dlje. On vidi v tej z delovnim časom "konstituirani vrednosti" vir vseh današnjih protislovij med trgovino in industrijo.
"Merkantilno vrednost," pravi, "določa navsezadnje vedno količina dela, ki je potrebna, da se oskrbimo z ocenjenim predmetom: toda ne količina, ki je bila zares potrebna, marveč količina, ki bi bila posihmal potrebna ob morda izboljšanih pripomočkih; in čeprav je to količino težko oceniti, jo bo vendar vedno natančno upostavila konkurenca ... Na tej osnovi se izračunava tako zahteva proizvajalca kot ponudba kupca. Prvi bo morda trdil, da ga je predmet veljal deset delovnih dni; toda če bo drugi uvidel, da ga bo poslej mogoče izgotoviti v osmih delovnih dneh, bo konkurenca to obema strankama dokazala, se bo cena znižala na samo osem dni, in to tržna cena. Obe strani resda vesta, da je predmet koristen, da je iskan, da brez želje po njem sploh ne bi bilo prodaje; toda v določanju cene se ne ohranja nikakršen odnos do koristnosti."
["Études itd.", II. zv., str. 267 bruseljske izdaje.]
Važno je ohraniti pred očmi okoliščino, da tisto, kar določa vrednost, ni čas, v katerem je bila stvar izdelana, ampak minimum časa, v katerem je stvar mogoče izdelati; ta minimum pa ugotavlja konkurenca. Vzemimo za trenutek, da ni več konkurence in zato ne sredstva za ugotavljanje najmanjše količine dela, potrebnega za produkcijo blaga, kam bi to peljalo? Zadostovalo bi porabiti za proizvodnjo predmeta šest ur dela, da bi bili po mmenju g. Proudhona upravičeni zahtevati pri menjavi šestkrat toliko kot oni, ki je porabil za produkcijo istega predmeta le eno uro.
Namesto "razmerja proporcionalnosti" imamo razmerje neproporcionalnosti, če nam je sploh do tega, da ostanemo v razmerjih, dobrih ali slabih.
Stalno razvrednotovanje dela je le ena stran, le ena konsekvenca ocenitve potrebščin [denrées] z delovnim časom; v tem načinu ocenjevanja najdemo pojasnilo tudi za pretirano naraščanje cen, hiperprodukcijo in mnoge druge pojave industrijske anarhije.
Toda ali poraja delovni čas kot mera vrednosti vsaj tisto sorazmerno raznolikost v produktih, ki je g. Proudhona tako očarala?
Prav nasprotno, kot njegova posledica se monopol v vsej svoji enoličnosti polašča sveta produktov, prav tako se pred očmi vseh ljudi polašča sveta produkcijskih sredstev. Samo nekatere idustrijske panoge, kakor industrija bombaža, so sposobne zelo naglo napredovati. Naravna posledica tega napredka je, na primer, hitro zviševanje cen produktov bombažne manufakture; toda v isti meri, kot se zmanjšuje cena bombaža, se mora sorazmerno zviševati cena platna. Kaj je posledica tega? Bombaž bo izpodrinil platno. Na ta način je bilo izpodrinjeno platno iz skoraj vse Severne Amerike in namesto sorazmerne raznolikosti proizvodov smo dobili kraljestva bombaža.
Kaj ostane torej od tega "razmerja proporcionalnosti"? Nič drugega kot želja poštenjaka, ki bi hotel, da bi producirali blago v takem sorazmerju, da bi ga lahko prodajali po poštenih cenah. V vseh časih so dobri meščani in človekoljubni ekonomi z veseljem izrekali to nedolžno željo.
Naj spregovori stari Boisguillebert:
"Cena potrebščin," pravi, "mora biti vedno sorazmerna, ker jim
samo tak sporazum omogoča skupen obstanek, da se vsak trenutek vzajemno porajajo"
(tu imamo nenehno izmenljivost g. Proudhona) "in so porajane druga iz druge...Ker
je torej bogastvo le to stalno menjavanje med človekom in človekom, med poslom
in poslom, bi bila strašna zaslepljenost, če bi iskali vzrok bede kje drugje
kot v motnji te trgovine, motnji, ki jo povzroča sprememba v sorazmerju cen."
(Dissertations sur la nature des richesses", izd. Daire, [str. 405, 408].)
Poslušajmo še modernega ekonoma:
"Veliki zakon, ki ga moramo upoštevati v produkciji, je zakon sorazmernosti (the law of proportion) ki edini lahko ohrani kontinuiteto vrednosti ... Ekvivalent mora biti zajamčen ... Vsi narodi so v raznih dobah poskušali ta zakon do neke mere uveljavljati s pomočjo številnih trgovinskih predpisov in omejitev; toda sebičnost, ki je lastna človeški naravi, je ljudi prignala do tega da so ves ta uravnalni sistem zavrgli. Skladna produkcija (proportionate production) je realizacija celotne resnice družbenoekonomske znanosti."
(W. Atkinson, "Principles of Political Economy", London 1840, [str, 170 in 195].)
Fuit Troja! [Troja je bila, ni je več.] Tega pravega sorazmerja med ponudbo in povpraševanjem, ki znova postaja predmet tolikih želja, že zdavnaj ni več. Preživelo se je; bilo je mogoče le v tistih časih, ko so bila produkcijska sredstva omejena, ko se je gibala menjava v izredno ozkih mejah. Z nastankom velike industrije je moralo to pravo sorazmerje izginiti in z neizogibno nujnostjo mora iti produkcija v stalnem zaporedju skozi méne razcveta, depresije, krize, zastoja, novega razcveta in tako naprej.
Tisti, ki kakor Sismondi hočejo nazaj k pravemu sorazmerju produkcije in hočejo pri tem ohraniti današnje družbene osnove, so reakcionarji, ker morajo, če so dosledni, hoteti povrniti tudi vse druge pogoje industrije preteklosti.
Kaj je držalo industrijo v pravih ali skoraj pravih sorazmerjih? Povpraševanje, ki je uravnavalo ponudbo in jo prehitevalo; produkcija je sledila korak za korakom potrošnji. Velika industrija, ki jo sili že orodje, s katerim razpolaga, da producira v čedalje večjem merilu, ne more čakati na povpraševanje. Produkcija prehiteva potrošnjo, ponudha izsiljuje povpraševanje.
V današnji družbi, v industriji, ki sloni na individualni menjavi, je produkcijska anarhija, vir tolike bede, hkrati tudi vir vsega napredka.
Potemtakem eno od dvojega:
Bodisi hočeš pravilna sorazmerja prejšnjih stoletij s produkcijskimi sredstvi našega časa, torej si hkrati reakcionar in utopist.
Bodisi hočeš napredek brez anarhaje; tedaj se odpovej individualni menjavi, da ohraniš produktivne sile.
Individualna menjava je združljiva le z malo indunstrijo prejšnjih stoletij in njenim pristavkom "pravilna sorazmerja" ali pa z veliko industrijo in vsem njenim spremstvom: bedo in anarhijo.
Po vsem, kar smo pravkar povedali, določanje vrednosti z delovnim časom, torej formula, ki nam jo postavlja g. Proudhon kot formulo, ki bo prerodila prihodnost, ni nič drugega kot znanstveni izraz ekonomskih odnosov sedanje družbe, kakor je Ricardo že zdavnaj pred g. Proudhonom jasno dokazal.
Ali pa smemo pripisovati g. Proudhonu vsaj "egalitarno" uporabo te formule? Si je on prvi domišljal, da bo družbo reformiral na ta način, da bo spremenil vse ljudi v neposredne delavce, ki bodo menjavali enake količine dela? Sme on očitati komunistoma - tem ljudem, ki nimajo pojma o politični ekonomiji, tem "zakrnjeno neumnim ljudem", tem "sanjačem o raju" - da niso že pred njim našli te "rešitve vprašanja proletariata"?
Kdor le malo pozna razvoj politične ekonomije v Angliji, ve, da so skoraj vsi
socialisti te dežele v raznih časih predlagali egalitarno uporabo Ricardove
teorije. G. Proudhonu bi lahko navedli dela:
Hopkinsovo Politično ekonomijo (1822); Williama Thompsona "An Inquiry into
the Principles of the Distribution of Wealth, most conducive to Human Happiness"
(1824); T. R. Edmonds "Practical Moral and Political Economy" (1828)
itd. itd. in še štiri strani in tako dalje. Omejimo se na to, da nam spregovari
angleški komunist gospod Bray. Navesti hočemo odločilna mesta iz njegovega pomembnega
dela "Labour's Wrongs and Labour's Remedy", Leeds 1839. Pri njemu
se bomo zadržali precej dolgo, prvič, ker gospoda Braya v Franciji še malo poznajo,
in dalje, ker mislimo, da smo v njegovi knjigi našli ključ za nekdanje, sedanje
in prihodnje spise g. Proudhona.
"Edina pot do resnice je v tem, da si razjasnimo prve temeljne pojme: Pojdimo najprej do izvora, iz katerega izhaja politična oblast! Ko gremo tako stvari do temeljev, bomo našli, da izhaja sleherna oblika vladanja, sleherna socialna in politična nepravičnost iz danes vladajočega družbenega sistema - iz ustanove lastništva, kakršna je danes (the institution of property as it at present exists), in da je zato treba današnje družbeno stanje v temeljih porušiti, da bi za vselej končali nepravičnost in bedo našega časa ... Ko napadamo ekonome na njihovem lastnem področju in z njihovim lastnim orožjem, pobijamo nesmiselno blebetanje o vizionarjih in teoretikih, na kar so vedno pripravljeni. Če ekonomi ne bodo tajili in zavračali priznanih resnic in načel, na katera opirajo svoje lastne argumente, ne bodo mogli pobijati sklepov, do katerih smo prišli s pomočjo te metode."
"Samo delo ustvarja vrednost (it is labour alone, which bestows value) ...
"Sleherni človek ima nespodbitno pravico do vsega, kar si more s svojim poštenim delom pridobiti. Če si tako prilašča plodove svojega dela ne prizadeva nikake krivice drugim ljudem, saj ne krati drugemu človeku pravice, da ravna enako ...
"Vsi pojmi o višjem in nižjem položaju, o gospodarju in hlapcu izvirajo odtod, ker zanemarjamo najpreprostejša temeljna načela in se je kot posledica tega vrinila neenakost posesti (and to the consequent rise of inequality of possessions). Dokler se bo ta neenakost ohranila, ne bo mogoče teh pojmov iztrebiti niti odpraviti ureditve, na kateri temelje. Prav do danes so vedno gojili prazen up da je mogoče nenaravno stanje, kakršno nam zdaj vlada, odpraviti na ta način, da obstoječo neenakost uničimo, vzrok neenakosti pa pustimo; hitro pa bomo dokazali, da oblast ni vzrok, ampak učinek, da oblast ne ustvarja, ampak je ustvarjena - skratka, da je plod neenakosti posesti (the offspring of inequality of possessions) in da je neenakost posesti neločljivo povezana s sedanjim družbenim sistemom."
[Bray, str. 33, 36, 37.]
"Sistem enakosti ni le najbolj koristen, ampak tudi najbolj pravičen ... Sleherni človek je člen, in sicer neizogiben člen v verigi učinkov, ki izhajajo iz neke ideje in se končujejo morda v proizvodnji kosa sukna. Iz dejstva, da naša nagnjenja za različne poklice niso enaka, torej ne smemo sklepati, da mora biti delo enega človeka bolje plačano kot delo drugega. Izumitelj bo prejel poleg svojega pravičnega plačila v denarju vedno še tribut našega občudovanja, ki ga je lahko deležen le genij...
V skladu s samo naravo dela in menjave zahteva najvišja pravičnost, naj bodo vsi menjalci deležni ne le vzajemnih, ampak tudi enakih koristi (all exchangers should be not only mutually but they should likewise be equally benefitted). Le dve stvari lahko menjujejo ljudje med seboj, namreč delo in produkt dela. Če bi potekala menjava po pravičnem sistemu, bi določali vrednost vseh predmetov z njihovimi celotnimi produkcijskimi stroški; enake vrednosti pa bi menjali vedno za enake vrednosti. (If a just system of exchanges were acted upon, the value of all articles would be determined by the entire cost of production, and equal values should always exchange for equal values.) Če potrebuje na primer klobučar en dan, da izdela klobuk, in čevljar prav toliko časa za par čevljev (predpostavljamo, da ima surovina, ki sta jo uporabila, enako vrednost) in sta te predmete med seboj menjala, bi bila korist, ki bi jo od tega imela, obenem vzajemna in enaka. Korist, ki bi jo imel od tega eden, ne bi mogla biti v škodo drugemu, ker je vsak dal isto količino dela in so bile snovi, ki sta jih uporabila, enako vredne. Če pa bi dobil klobučar dva para čevljev za en klobuk - vse ob naših prej omenjenih pogojih - je očitno, da menjava ne bi bila pravična. Klobučar bi čevljarja opeharil za en delovni dan; in če bi ravnal tako pri vseh svojih menjalnili poslih, bi dobil za delo polovice leta produkt celega leta druge osebe. Doslej smo vedno imeli ta v najvišji meri nepravični sistem menjave: delavci so dajali kapitalistu delo celega leta v zameno za vrednost polovice leta (The workmen have given the capitalist the labaur of a whole year, in exchange for the value of only half a year) - in neenakost bogastva in moči se je razvila iz tega, ne pa iz neke domnevne neenakosti fizičnih in intelektualnih sposobnosti posameznika. Neenakost v menjavi, različnost cen pri kupovanju in prodajanju, se lahko ohrani le s pogojem, da ostanejo kapitalisti vso večnost kapitalisti in delavci delavci - eni razred tiranov, drugi razred sužnjev...Ta transakcija torej jasno dokazuje da dajejo kapitalisti in lastniki delavcu za delo enega tedna le del bogastva, ki so ga oni dobili zadnji teden od njega, to se pravi, da mu dajejo nič za nekaj (nothing for something). Transankcija med delavcem in kapitalistom je zgolj burka: dejansko je v tisočih primerih le nesramna, četudi zakonita tatvina (the whole transaction between the producer and the capitalist is a mere farce: it is in fact in thousands of instances no other than a bare-faced though legal robber)."
[Bray, str. 45, 48, 49, 50.]
"Dobiček podjetnika bo za delavca tako dolgo izguba - dokler ne bo menjava med obema stranema enaka; menjava pa ne more postati enaka toliko časa, dokler se deli družba v kapitaliste in proizvajalce in žive zadnji od svojega dela, medtem ko se rede prvi od dobičkov tega dela ..."
"Jasno je," nadaljuje gospod Bray, "da prav tako lahko postavite to kot ono obliko vladavine ..., da prav lahko pridigate v imenu morale in bratske ljubezni ... Ni vzajemnosti, kjer ni enakosti v menjavi. Neenakost v menjavi, ki je vzrok neenakosti posesti, je skriti sovražnik, ki nas žre. (No reciprocity can exist, where there are unequal exchanges. Inequality of exchanges, as being the cause of inequality of possessions is the secret enemy that devours us.)"
[Bray, str. 51, 52.]
Razmišljanje o namenu in cilju družbe me upravičuje ne le v sklepanju, da morajo vsi ljudje delati, da lahko menjavajo, ampak tudi, da se morajo enake vrednosti menjavati za enake vrednosti. Še več: ker ne sme biti korist enega človeka v škodo drugemu, morajo vrednost določati produkcijski stroški. Vendar smo videli, da je v sedanji družbeni ureditvi dobiček kapitalista in bogataša vedno izguba delavca - da je ta rezultat neizogiben in da je revež v vsaki obliki vladavine na milost in nemilost v rokah bogataša, dokler traja neenakost v menjavi - ter da lahko zagotovi enakost v menjavi le taka družbena ureditev, ki priznava univerzalnost dela ... Enakost v menjavi bi polagoma prenesla bogastvo iz rok sedanjih kapitalistov v roke delovnih razredov."
[Bray, str. 53-55.]
Dokler bo trajal ta sistem neenakosti v menjavi, bodo proizvajalci vedno tako siromašni, tako nevedni tako preobloženi z delom, kot so danes, celo če bi odpravili vse dajatve, vse davke ... Le popolna sprememba sistema, uvedba enakosti v delu in menjavi, lahko odpomore temu stanju stvari in zagotovi ljudem prao enakopravnost ... Producenti morajo le napeti svoje moči - sleherni napor za njihovo lastno srečo mora priti le od njih samih - in njihove verige bodo za vselej raztrgane ... Politična enakost kot cilj je zmota, celo kot sredstvo je zmota. (As an end, the political equality is there a failure, as a means, also it is there a failure.)
Pri enakosti menjave korist enega ne more biti izguba drugega, zakaj sleherna menjava je le navadno prenašanje dela in bogastva in ne zahteva nikake žrtve. Tako bo proizvajalec v ureditvi, ki bo temeljila na enakosti menjave, lahko prišel s svojimi prihranki tudi do bogastva; njegovo bogastvo pa bo le še nakopičen produkt njegovega lastnega dela. Svoje bogastvo bo lahko menjaval ali dal komu drugemu; ne bo pa mogoče, da bi ostal kaj več časa bogat, če bi nehal delati. Z enakostjo menjave izgubi bogastvo svojo sedanjo sposobnost, da se tako rekoč samo od sebe obnavlja in množi; izgube, ki bi nastajala s potrošnjo, ne bi moglo nadomeščati iz sebe; potrošeno bogastvo je namreč za vselej izgubljeno, če ga ne obnavlja delo. Tega, kar imenujemo danes dobiček in obresti, ne bo moglo biti v sistemu enake menjave. Proizvajalec in tisti, ki oskrbuje razdeljevanje, bosta enako plačana in vsota njunega dela bo rabila za določanje vrednosti slehernega predmeta, ki je bil izdelan in izročen potrošniku ...
"Načelo enakosti menjave mora torej s prirodno nujnostjo pripeljati do splošnega dela."
[Bray, str. 67, 88, 89, 94, 109 (110).]
Ko g. Bray zavrne ugovore ekonoma proti komunizmu, nadaljuje takole:
"Če je neizogibno potrebna sprememba značajev, da bi v popolni obliki omogočili družbeno ureditev, ki bi slonela na skupnosti; če na drugi strani sedanji sistem ne daje niti možnosti niti okoliščin, ki so potrebne, da bi dosegli tako spremembo značajev in pripravili ljudi za boljše življenje, ki ga vsi želimo, potem je jasno, da morajo stvari nujno ostati take, kakršne so, če ne odkrijemo in ne uporabimo nekega pripravljalnega modusa družbe - gibanja, ki je del tako sedanjega kakor tudi prihodnjega sistema" (sistem občestva) "- neke vrste vmesne postaje, na katero bi mogla priti družba z vsemi svojimi izgredi in z vsemi svojisni norostmi, da bi to stanje nato spet zapustila z obilnimi lastnostmi in sposobnostmi ki so življenjski pogoji za sistem občestva.
[Bray, str. 134.]
"Ves ta razvoj bi zahteval le kooperacijo v njeni najpreprostejši obliki ... V vseh okoliščinah bi produkcijski stroški določali vrednost produkta in enake vrednosti bi menjavali vedno za enake vrednosti. Če bi od dveh oseb delala ena ves teden, druga pa pol tedna, bi dobila prva oseba dvakrat tolikšno odškodnino kot druga; toda te večje plače ne bi dobil eden na stroške drugega: izguba, ki bi jo imel zadnji, na noben način ne bi padla na rame prvemu. Vsakdo bi menjaval svojo posamezno mezdo za stvari enake vrednosti, kot je njegova mezda, in v nobenem primeru ne bi mogel biti dobiček, ki bi ga dosegel kdor koli ali katera koli industrija, hkrati izguba drugega ali kake druge industrijske veje. Delo slehernega posameznika bi bilo edino merilo njegovega dobička ali izgube...
"S splošnimi in krajevnimi trgovskimi pisarnami (boards of trade) bi določali količino raznih predmetov, potrebnih za potrošnjo, in relativno vrednost vsakega predmeta posebej v primeri z drugimi predmeti (število delavcev, ki bi bili potrebni na raznih delovnih področjih), skratka vse, kar se nanaša na družbeno proizvodnjo in delitev. Te operacije bi bile za celo nacijo opravljene v istem času in z isto lahkoto v današnjem sistemu za zasebno družbo ... Posamezniki bi se zbrali v družine, družine v občine, kot v današnji ureditvi ... Neposredno ne bi odpravili niti razdelitve prebivalstva na mesto in deželo, kakor koli je slaba. V tej združbi bi sleherni posameznik še naprej užival svojo današnjo svobodo, da akumulira, kolikor se mu hoče, in uporabljal akumulirano, kot bi se mu zdelo primerno ... Naša družba bi bila tako rekoč velika delniška družba, sestavljena iz neskončnega števila majhnih delniških družb, ki bi vse delale, producirale in menjavale produkte na temelju popolne enakosti ... Naš novi sistem delniških družb," ki je le koncesija sedanji družbi, da bi prišla do komunizma, in "ki je urejen tako, da obstaja individualna lastnina proizvodov poleg skupne lastnine proizvajalnih sil, ta sistem dopušča, da je odvisna usoda slehernega posameznika od njegove lastne dejavnosti, in mu daje enak delež vseh koristi, ki jih dajeta narava in tehnični napredek. Zaradi tega se ta sistem lahko uveljavi v družbi, kakršna je, in more družbo pripraviti za nadaljnje spremembe."
[Bray, str. 158, 160, 162, (163), 168, 170, 194.]
Samo na kratko moramo odgovoriti g. Brayu, ki je nam navkljub in proti naši volji spodrinil g. Proudhona, z razliko, da je g. Bray daleč od tega, da bi hotel izreči zadnjo besedo človeštva, in da predlaga le ukrepe, ki se mu zde primerni za prehodno dobo med sedanjo družbo in vladavino občestva.
Petrova delovna ura se menja za Pavlovo delovno uro, to je temeljni aksiom g. Braya.
Vzemimo, da je opravil Poter dvanajst delovnih ur, Pavel pa le šest; potem
bo Peter lahko menjal s Pavlom le šest ur za šest ur. Peter bo torej obdržal
šest preostalih ur; kaj bo počel s temi šestimi delovnimi urami?
Bodisi nič, to je, šest ur je delal zastonj; ali bo šest drugih ur počival,
da se bo spravil v ravnotežje; ali pa bo navrgel Pavlu še teh šest ur, s katerimi
nima kaj početi.
Kaj bo konec koncev tako Peter zaslužil več kot Pavel? Delovnih ur ne. Zaslužil bo le ure brezdelja, prisiljen bo šest ur lenariti. In da nova družba te nove pravice lenarjenja ne bo le skušala, ampak jo celo cenila, bo morala videti v lenobi svojo največjo srečo, delo pa bi jo naj težilo ko veriga, ki se je mora po vsej sili otresti. In če bi bile te ure brezdelja - da se vrnemo k svojemu primeru - ki jih je Peter zaslužil pri Pavlu, vsaj dejanski dobiček! Pa ni. Pavel, ki začenja s tem, da dela le šest ur, pride z rednim in urejenim delom do istega rezultata, kot ga doseže Peter, čeprav začenja ta s pretiranim delom. Vsakdo bo hotel biti Pavel, nastala bo konkurenca za Pavlov položaj - konkurenca lenobe.
Kaj nam je torej prineslo zamenjavanje enakih količin dela? Hiperprodukcijo, razvrednotenje, preobilno delo, ki mu sledi počivanje, in končno ekonomske razmere, ki jih vidimo v današnji družbi, izvzemši konkurenco dela.
Vendar ne, motimo se. Preostane še eno pomagalo, ki lahko reši novo družbo, družbo Petra in Pavla. Peter bo čisto sam zajedel produkt šestih delovnih ur, ki mu ostanejo. Toda od trenutka, ko mu mi treba več menjavati, ker je proizvajal, mu ne bo treba več proizvajati, da bi menjaval, in vsa predpostavka družbe, temelječe na menjavi in delitvi dela, bi padla v vodo. Enakost menjavanja bi rešili na ta način, da bi menjavanje samo prenehalo: Pavel im Peter bi prišla v položaj Robinzona.
Če torej vzamemo, da so vsi ljudje družbe neposredni delavci, potem je menjavanje enakih količin delovnih ur mogoče le ob pogoju, da so se že v začetku sporazumeli glede števila ur, ki so potrebne za materialno produkcijo. Tak sporazum pa zanika posamično menjavo.
Do istega sklepa pridemo tudi, če za izhodišče ne vzamemo več delitve izdelanih produktov, ampak akt produkcije. V veliki industriji Petru ni več na voljo, da bi sam določal svoj delovni čas, ker ni Petrovo delo nič brez sodelovanja vseh Petrov in vseh Pavlov, ki sestavljajo tovarno. To nam zelo dobro pojasnjuje trdovratni odpor angleških tovarnarjev zoper zakonski predlog o deseturnem delovnem dnevu; le predobro so vedeli; da bi moralo dvourno skrajšanje delovnega časa, če bi ga dovolili ženskam in mladini, pripeljati do prav takega skrajšanja delovmega časa za moške. V naravi velike industrije je, da mora biti delovni čas za vse enak. Kar je danes rezultat kapitala in konkurence delavcev med seboj, bo jutri, ko bo odpravljen odnos med kapitalom in delom, plod sporazuma, ki bo temeljil na razmerju med vsoto produktivnih sil in vsoto danih potreb.
Tak sporazum pa pomeni obsodbo posamične manjave in smo tako znova prišli do našega prejšnjega rezultata.
V načelu ni menjave proizvodov, ampak je menjava del, ki sodelujejo pri produkciji. Prav od načina menjave produktivnih sil je odvisen način menjave produktov. Oblika menjave produktov nasploh ustreza obliki produkcije. Spremenimo drugo in posledica bo sprememba prve. Tudi v zgodovini družbe vidimo, da se način menjave produktov ravna po načinu njihovega izdelovanja. Tudi individualna menjava ustreza določenemu načinu produciranja, ta pa spet ustreza razrednemu antagonizmu. Zato ni individualne menjave brez razrednega antagonizma.
Toda poštenjakarska vest zapira oči pred tem očitnim dejstvom. Dokler si meščan, se ne moreš izogniti temu, da ne bi v tem nasprotju videl odnosa harmonije in večne pravičnosti, ki nikomur ne dovoljtuje, da bi si pridobival vrednost na račun drugega. Meščan meni, da individualna menjava lahko obstaja tudi brez razrednega antagonizma: zanj sta to dve čisto ločeni stvari. Individualna menjava, kakor si jo predstavlja meščan, še zdaleč ni podobna individualni menjavi, kot se prakticira.
G. Bray napravi iluzijo vrlega buržuja za ideal, ki bi ga hotel realizirati; s tem da individualno menjavo očisti, da jo osvobodi vseh antagonističnih prvin, ki jih v njej najde, misli, da je našel egalitarni odnos, ki bi ga bilo treba vpeljati v družbo.
G. Bray ne pomisli, da ta egalitarni odnos, ta ideal izboljšanja, ki bi ga hotel prenesti na svet, ni nič drugega kot odsev sedanjega sveta in da je zato popolnoma nemogoče rekonstituirati družbo na temelju, ki je le olepšana senca te družbe. Bolj ko ta senca spet postaja telo, bolj opažamo, da je to telo - še zdaleč ne preobrazba, o kateri sanja - pač obstoječe telo družbe.
Naprej: Poglavje 1 - Uporaba zakona o sorazmernosti vrednosti