Karl Marx
Beda filozofije
Prvo poglavje: Neko znanstveno odkritje
"Zlato in srebro sta prvi dve vrsti blaga, katerih vrednost je prišla do konstituiranja."
[I, str. 69.]
Potemtakem sta zlato in srebro prvi uporabi vrednosti, konstituirane - od g. Proudhona. In ker konstituira g. Proudhon vrednost proizvodov tako, da jo določa s primerjalno količino dela, ki tiči v njej, mu je bilo treba edinole dokazati, da je nenadne spremembe vrednosti zlata in srebra vedno mogoče pojasniti s spremembami delovnega časa, ki je potreben za njuno produkcijo. G. Proudhon ne misli na to. O zlatu in srebru ne govori kot o blagu, ampak kot o denarju.
(Znano je, da si Proudhon tega svarila ni vzel k srcu. Leta 1849 je sam poskusil z novo menjalno banko v Parizu. Banka pa je propadla, še preden je dodobra začela poslovati; njen polom so morali prikriti z nekim sodnim preganjanjem Proudhona. F. E.)
Vsa njegova logika, če logike sploh kaj je, je v tem, da podtika lastnost zlata in srebra, da služita kot denar, vsem vrstam blaga, ki imajo lastnost, da merijo svojo vrednost z delovnim časom. Ni dvoma, da izpričuje to rokohitrstvo več naivnosti kot zlobe.
Potem ko je koristen produkt že ocenjen z delovnim časom, potrebnim za njegovo izdelavo, je vedno sprejemljiv v zameno. Dokaz sta zlato in srebro, ki sta v stanju zaželene "zamenljivosti" vzklikne g. Proudhon. Potemtakem sta zlato in srebro, ki sta prišla v stanje svoje konstituirane vrednosti, utelešenje ideje g. Proudhona. V izbiri primera je srečen, kar se le da. Zlato in srebro imata poleg lastnosti, da sta blago, ki ga kot vsako drugo ocenjujemo z delovnim časom, tudi to, da sta univerzalno menjalno sredstvo, denar. Če zdaj vzamemo zlato in srebro kot uporabo z delovnim časom "konstituirane vrednosti", ni nič lažjega kot dokazati, da bo vsako blago, katerega vrednost bomo konstituirali z delovnim časom, vedno zamenljivo, da bo denar.
Duhu g. Proudhona se vsiljuje zelo preprosto vprašanje: zakaj uživata zlato in srebro privilegij, da sta tipa "konstituirane vrednosti".
"Posebna vloga, ki jo je plemenitim kovinam podelila raba, da služijo kot posredovalci prometa, je zgolj stvar dogovora; to vlogo bi lahko imelo vsako drugo blago. Morda manj prikladno, toda prav tako zanesljivo: ekonomi to priznavajo in navajajo več kot en zgled za to. V čem je torej vzrok te prednosti, ki jo splošno dajemo kovinam, da služijo kot denar, in kako pojasnjujemo to posebno funkcijo denarja, ki nima primere v politični ekonomiji? ... Je torej mogoče spet vzpostaviti sosledje (série), iz katerega se zdi denar iztrgan, in s tem denar vrniti spet pravemu načelu?"
[I, str. 68, 69.]
Že s tem, da zastavlja vprašanje s temi izrazi, je g. Proudhon predpostavil denar. Prvo vprašanje, ki bi si ga bil moral zastaviti, bi bilo, da izve, čemu je bilo treba v menjavanju, kot se je zdaj izoblikovalo, tako rekoč individualizirati menjalno vrednost in ustvariti posebno menjalno sredstvo. Denar ni stvar, ampak družbeno razmerje. Zakaj je denarno razmerje produkcijsko razmerje kot vsako drugo ekonomsko razmerje, recimo, delitev dela itd.? Če bi si bil g. Proudhon to razmerje pojasnil, bi ne bil videl v denarju izjeme, člena, ki je iztrgan iz nekega sosledja, ki je neznano ali ki bi ga bilo treba šele spet dognati.
Nasprotno, našel bi, da je to razamerje le člen, in kot tako najtesneje povezano s celo verigo ekonomskih razmerij, ter da ustreza to razmerje določenemu načinu produciranja, ne bolj ne manj kot individualna menjava. Kaj pa stori on? Začne s tem, da iztrga danar iz celote današnjega načina produkcije, da bi ga pozneje naredil za prvi člen nekega namišljenega sosledja, ki ga je treba šele dognati.
Brž ko smo uvideli nujnost posebnega menjalnega sredstva, to je nujnost denarja, gre samo še za pojasnilo, zakaj je pripadla ta posebna funkcija pred slehernim drugim blagom prav zlatu in srebru. To je drugotno vprašanje, ki se ne da pojasniti s povezanostjo produkcvijskih odnosov, ampak s posebnostjo snovnih lastnosti zlata in srebra. Če so torej ekonomi pri tej priložnosti "stopili s področja svoje znanosti, če so se ukvarjali s fiziko, mehaniko, zgodovino itd." [I, 69], kot jim očita g. Proudhon, so storili samo to, kar so morali storiti. Vprašanje ne pripada več področju politične ekonomije.
"Česar noben ekonom ni spoznal in razumel," pravi g. Proudhon, "to je ekonomski razlog, ki je odločil glede prednosti, ki jo uživajo plemenite kovine."
[I, str. 69.]
Ekonomski razlog, ki ga nihče, in sicer utemeljeno, ni spoznal in razumel, je g. Proudhon spoznal, razumel in izročil potomstvu.
"Nihče namreč ni opazil dejstva, da sta zlato in srebro prvo blago, katerih vrednost je prišla do konstituiranja. V patriarhalni dobi so z zlatom in srebrom še trgovali in ju zamenjavali v palicah, toda z očitno tendenco, da bosta zavladala, in z izrazito prednostjo. Bolj in bolj so so ju polaščali vladarji in jima pritisnili svoj pečat: in iz tega vladarskega posvečenja se je rodil denar, to se pravi, blago par excellence, ki ohranja določeno sorazmerno vrednost, ne glede na vse pretrese trga in ga povsod polnovredno sprejemajo v plačilo"
[I, str. 69-70.]
"Poseben položaj, ki ga imata zlato in srebro, izvira, ponavljam, iz dejstva, da sta si zaradi kovinskih lastnosti, težavnosti pridobivanja in zlasti zaradi posredovanja oblasti kot blago zgodaj pridobila trdnost in verodostojnost."
Zatrjevati, da sta bila zlato in srebra pred vsemi drugimi vrstami blaga prva, katerih vrednost je bila konstituirana, se po vsem, kar je bilo rečeno, pravi zatrjevati, da sta zlato in srebro prva postala denar. To je veliko razodetje g. Proudhona, to je resnica, ki je ni odkril nihče pred njim.
Če je hotel g. Proudhon s temi besedami reči, da je zlato in srebro blago, za katero je bil čas, potreben za produkcijo, znan prej kot za sleherno drugo blago, bi bila to spet ena bistih domnev, s katerimi g. Proudhon tako rad obdarja svoje bralce. Če bi se hoteli držati te patriarhalne učenosti, bi g. Proudhonu rekli, da je bil najprej znan delovni čas, ki je potreben za izdelavo najpotrebnejših predmetov, recimo železa itd. S klasičnim lokom Adama Smitha mu bomo prizanesli.
Toda kako more g. Proudhon po vsem tem še govoriti o konstituiranju vrednosti, ko se vendar vrednost ne more nikoli sama zase konstituirati? Ne konstituira je čas, ki je potreben, da izdelamo produkt sam, ampak razmerje do deleža vseh drugih praduktov, ki jih je mogoče izdelati v istem času. Konstituiranje vrednosti zlata in srebra zahteva torej, da so že konstituirane vrednosti kopice drugih produktov.
V zlatu in srebru torej blago ni prišlo v stanje "konstituirane vrednosti", ampak je "konstituirana vrednost" g. Proudhona prišla v zlatu in srebru v stanje denarja.
Preiščimo zdaj tiste ekonomske razloge, ki so po mnenju g. Proudhona ustvarili zlatu in srebru prednost, da sta bila s konstituiranjem svoje vrednosti povišana v denar prej kot vsi drugi produkti.
Ti ekanomski razlagi so: "Očitna tendenca zavladati", "izrazita prednost" že "v patriarhalni dobi" in druga opisna poimenovanja samega dejstva, ki pa težavo povečujejo, ker dejstvo pomnogoterjajo s pomnogoterjanjem naključkov, ki jih g. Proudhon navaja, da bi bi dejstvo pojasnil. Vendar g. Proudhon še ni izčrpal vseh baje ekonomskih razlogov. Vzemimo enega, ki ima suvereno in nezadržno moč:
"Iz vladarjevega posvečenja izhaja denar: vladarji so se polastili zlata in srebra in jima pritisnili svoj pečat.c
[I, str. 69.]
Potemtakem je za g. Proudhona volja suverenov najvišji razlog v politični ekonomiji!
Zares, treba je biti čisto brez slehernega zgodovinskega znanja, da ne veš, da so se morali vladarji v vseh časih pokoravati ekonomskim razmeram in da niso nikoli oni tem razmeram narekovali zakonov. Tako politična kakor civilna zakonodaja izrekata, izražata v besedah le hotenje ekanomskih odnosov.
Ali se je vladar polastil zlata in srebra zato, da bi ju z vtiskom svojega pečata napravil za splošno menjalno sredtvo, ali pa se je to splošno menjalno sredstvo polastilo vladarja, ki ga je prisililo, da mu je dal svoj pečat in politično posvečenje?
Kov, ki so ga dajali in ga dajejo srebru, ne izraža njegove vrednosti, ampak njegovo težo: stalnost in verodostojnost, o katerih govori g. Proudhon, se nanašata le na čistino novcev. Ta čistina kaže, koliko čiste kovine je v kosu kovanega denarja.
"Edina notranja vrednost, ki jo ima marka srebra," pravi Voltaire s svojim znanim zdravim človeškim razumom, "je marka srebra, pol funta srebra v teži osem unč. Samo teža in čistina določata to notranjo vrednost."
(Voltaire, Systéme de Law [Lawov sistem].)
Toda s tem še ne odpravimo vprašanja, koliko je vredna unča zlata ali srebra. Če nosi kašmir iz trgovine "Grand Colbert" tovarniški znak "čista volna", ta tovarniška znamka ne označuje vrednosti kašmira. Še vedno bi bilo treba dognati, koliko je vredna volna.
"Filip I., kralj Francije," pravi gospod Proudhon, "je primešal tourskemu funtu [livre tournois] Karla Velikega tretjino zlitine in si domišljal, da sme, ker ima monopol na kovanje denarja, tudi on početi to kar vsak trgovec, ki ima monopol na kak produkt. Kaj je to ponarejanje kovancev, ki so ga Filipu in njegovim naslednikom tako zelo očitali, dejansko bilo? S stališča trgovske rutine zelo upravičen, toda v ekonomski znanosti zelo napačen preudarek; da je namreč zaradi tega, ker regulirata vrednost ponudba in povpraševanje, mogoče stopnjevati ocenjevanje in z njim tudi vrednost stvari bodisi z umetno ustvarjeno redkostjo bodisi z monopoliziranjem proizvodnje in da velja to prav tako za zlato in srebro kakor za žito, vino, olje in tobak. Toda komaj so zasumili Filipovo goljufijo, je zdrknil njegov denar na pravo vrednost in Filip je obenem zgubil toliko, za kolikor je mislil, da bo lahko svoje podložnike opeharil. Ista usoda je zadela pozneje vse podobne poskuse."
[I, str. 70-71.]
Najprej se je prenekaterikrat pokazalo, da je takrat, če se vladar loti ponarejanja novcev, pri tem on sam na izgubi. Kar pri prvi emisiji zasluži, zgubi tolikokrat, kolikokrat se mu ponarejani novci v obliki davkov itd. spet vrnejo. Toda Filip in njegovi nasledniki so se znali proti tej izgubi bolj ali manj zavarovati; komaj je bil namreč ponarejeni denar v obtoku, so na vso moč pohiteli z ukazom, da je treba ves denar pretopiti na staro stopnjo.
In potem, ko bi bil Filip I. res razmišljal tako kot g. Proudhon, ne bi bil dobro razmišljal "s komercialnega stališča". Niti Filip I. niti g. Proudhon ne izpričujeta trgovskega duha, če si domišljata, da je mogoče spremeniti vrednost zlata tako kot vrednost vsakega drugega blaga edino zato, ker določa njegovo vrednost razmerje med ponudbo in povpraševanjem.
Če bi bil kralj Filip ukazal, da se mora mernik pšenice v prihodnje imenovati dva mernika pšenice, bi bil goljuf; ogoljufal bi bi vse rentnike, vse ljudi, ki bi morali doliti sto mernikov, in bi povzročil, da bi vsi in ljudje dobili namesto sto mernikov pšenice le petdeset. Če bi bil, recimo, kralj dolžan sto mernikov pšenice, potem bi jih moral plačati le petdeset. Toda v trgovini ne bi bilo sto mernikov nikoli vredno več kot prej petdeset. Če spremenimo ime, ne spremenimo stvari. Niti ponujane niti zahtevane količine pšenice s to preprosto spremembo imena ne bi niti zmanjšali niti povečali. Ker ostane kljub tej spremembi imena razmerje med ponudbo in povrpraševanjem isto, ne prizadene cene žita nobena dejanska sprememba. Če govorimo o ponudbi in povpraševanju po stvari, ne govorimo o ponudbi in povpraševanju po imenu te stvari. Filip I. ni delal zlata ali srebra, kot pravi g. Proudhon, delal je le imena novcem. Če prodajate svoj francoski kašmir za azijski kašmir, je mogoče, da boste enega ali dva kupca prevarali, toda kakor hitro bo postala vaša prevara znana, ba zdrknil vaš baje azijski kašmir na ceno francoskega. Filip I. je mogel z lažno etiketo, ki jo je dajal zlatu in srebru, zavajati samo tako dolgo, dokler ni bila prevara znana. Kot vsak drug kramar je opeharil svoje kupce z napačnim označevanjem blaga; to je lahko trajalo nekaj časa. Prej ali slej je moral skusiti neizprosnost zakonov trgovine. Ali je hotel g. Proudhon to dokazati? Ne. Po njegovem mmenju dobi zlato svojo vrednost od vladarja in ne od trgovine. In kaj je v resnici dokazal? Da je trgovina suverenejša od suverena. Suveren lahko ukaže, da bodi marka v prihodnje dve marki, promet pa bo vedno trdil, da sta ti dve marki vredni le toliko kot ena prejšnja marka.
Toda s tem se vprašanje določanja vrednosti s količino dela ni premaknilo niti za korak dalje. Še vedno je treba odločiti, ali sta ti dve marki, ki sta postali zdaj spet ena prejšnja marka, določeni s proizvodnimi stroški ali z zakonom ponudbe in povpraševanja.
G. Proudhon nadaljuje:
"Če bi bilo v kraljevi moči, da bi namesto ponarejanja zlata podvojil količino zlata, je treba preudariti tudi še to, da bi v tem primeru menjalna vrednost zlata in srebra zdrknila na polovico, vse zaradi sorazmernosti in ravnovesja."
[I, str. 71.]
Če je to mnenje, ki ga g. Proudhon deli z drugimi ekonami, pravilno, potem govori v korist njihovemu nauku o ponudbi in povpraševanju in nikakor ne v korist proporcionalnosti gospoda Proudhona. Najsi vsebuje dvojna količina zlata in srebra kakršen koli delavni čas, v vsakem primeru bi zdrknila vrednost na polovico, če bi ostalo povpraševanje isto, ponudba pa bi se podvojila. Mar preide "zakon proporcionalnosti" takrat po naključju v tako prezirani zakon o ponudbi in povpraševanju? Pravilna proporcionalnost g. Proudhona je v resnici tako elastična, dopušča toliko različic, kombinacij in zamenjav, da bi se lahko kdaj ujemala z odnosom med ponudbo in povpraševanjem.
Trditi, na temelju vloge, ki jo imata zlato in srebro, da je "mogoče vsako blago, če že ne dejansko, pa vsaj pravno menjavati", se pravi ne poznati te vloge. Zlato in srebro je mogoče pravno menjavati le zato, ker ju je mogoče dejansko zamenjavati; dejansko pa ju je mogoče menjavati zato, ker potrebuje sedanja organizacija produkcije neko splošno menjalno sredstvo. Pravo je le uradno priznanje dejstva.
Videli smo, da je gospod Proudhon samo zato izbral denar za zgled, ki naj ponazori vrednost v konstituiranem stanju, da bi lahko vtihotapil ves svoj nauk o menljivosti, se pravi, da bi dokazal, da more postati denar vsako blago, ki je ocenjeno s svojimi produkcijskimi stroški. Vse to bi bilo lepo in dobro, če ne bi bilo majhne neprijetnosti, da sta prav zlato in srebro v svoji lastnosti denarja [znamenja vrednosti] od vseh vrst blaga edina, ki ju ne določajo produkcijski stroški; to pa je tako zelo res, da ju je v obtoku mogoče nadomestiti tudi s papirjem. Dokler se ohrani določeno razmerje med potrebami obtoka in količino emitiranega denarja, bodi že papirnatega, zlatega, platinastega ali bakrenega, ne bo šlo za to, da se ohrani razmerje med notranjo vrednostjo (produkcijskimi stroški) in nominalno vrednostjo denarja. Ni dvoma, v mednarodnem trgovanju določa delovni čas tudi denar, kot vsako drugo vrsto blaga. Toda tudi zlato in srebro sta v mednarodnem trgovanju menjalno sredstvo kot produkta in ne kot denar, to se pravi, izgubljata ta značaj "stalnosti in verodostojnosti" ter "vladarskega posvečenja", kar vse predstavlja po mišljenju g. Proudhona njun specifični značaj. Čeprav gradi Ricardo ves svoj sistem na vrednosti, ki jo določa delovni čas, in pravi:
"Kot vsako drugo blago imata tudi zlato in srebro vrednost le v sorazmerju s količino dela, ki je potrebna, da ju proizvedemo in prinesemo na trg,"
je gornjo resnico vendar tako dobro razumel, da dodaja, da denarju ne določa vrednosti delovni čas, ki tiči v njegovi snovi, ampak le zakon o ponudbi in povpraševanju.
Čeprav nima papir nobene notranje vrednosti, je njegova menjalna vrednost, če mu množino omejimo toliko kot je enaka imenska vrednost kovancev ali palic te kovine. Po istem načelu, namreč, z omejitvijo njegove količine, bi lahko krožil poslabšani kovanec po vrednosti, ki bi jo imel, če bi bil zakonite teže in čistine, in ne po vrednosti količine kovine, ki jo dejansko vsebuje. Zato vidimo v zgodovini angleškega denarstva, da ni bil naš kovani denar nikoli toliko razvrednoten, kolikor je bil poslabšan. Vzrok je ta, da se njegova količina ni nikdar zvišala v razmerju z njegovo zmanjšano notranjo vrednostjo."
(Ricardo, n. n. m., [II, str. 206, 207, (sl. izd. 299, 300)].)
K temu Ricardovemu stavku pripominja J. B. Say:
"Zdi se mi, da bi moral ta primer zadostovati, da avtorja prepriča, da osnova sleherne vrednosti ni količina dela, potrebna za izdelavo blaga, ampak da je to potreba po blagu, ki jo uravnava njegova redkost."
Denar, ki za Ricarda ni več vrednost, določena z delovnim časom, in ki ga zato navaja J. B. Say kot primer, da bi Ricarda prepričal, da delovni čas tudi drugih vrednosti ne more določati - ta denar, katerega jemlje J. B. Say za primer vrednosti, ki jo določata izključno ponudba in povpraševanje, postane tako za g. Proudhona primer par excelence za uporabo vrednosti, konstituirane ... z delovnim časom.
Da kančamo: če denar ni z delovnim časom "konstituirana vrednost", ima tem manj skupnega s pravilno "proporcionalnotjo" g. Proudhona. Zlato in srebro je vedno mugoče menjavati, ker imata posebno funkcijo, da služita kot univerzalno menjalno sredstvo, nikakor pa ne zato, ker bi bila njuna množina proporcionalna celoti dobrin; ali, da izrazimo to še bolje, zlato in srebro sta vedno proporcionalna, ker edina od vseh vrst blaga služita kot denar, kot splošno menjalno sredstvo, pa najsi sta njuni količini v kakršnem si že koli razmerju s celoto dobrin.
"V obtoku ne more biti nikoli preveč denarja. Če mu namreč vrednost zmanjšamo, zvišamo v istem razmerju njegovo količino in z zvišanjem njegove vrednosti mu zmanjšasmo količino."
(Ricardo [II, str. 205 /sl. izd. 299/].)
"Kakšna zmešnjava je politična ekonomija!" joče g. Proudhon.
[I, str. 72.]
"Prekleto zlato!" joče šegavo neki komunist (skozi usta g. Proudhona). Prav tako bi lahko rekli: Prekleta pšenica! Preklete trte! Prekleti koštruni!, zakaj "prav tako kot zlato in srebro mora vsaka trgovska vrednost priti do svoje strogo natančne določenosti".
[I, str. 73.]
Zamisel, da bi kaštruni in vinska trta napredovali v stanje denarja, ni nova. V Franciji se je pojavila v stoletju Ludvika XIV. V tej dobi, ko je denar postajal vsemogočen, so se ljudje pritoževali zaradi upadanja vrednosti vseh drugih vrst blaga in hrepeneče terjali, naj pride čas, ko bo "vsaka komercialna vrednost" lahko strogo in natančno določena, ko bo lahko postala denar. Že pri Boisguillebertu, ki je eden najstarejših francoskih ekonomov, najdemo tale stavek:
"Zaradi tega neizmernega dotoka konkurentov, blaga samega, ki bo dobilo vnovič svojo pravo vrednost, bo denar spet potisnjen v svoje prirodne meje."
(Économistes financiers du dix-huitiéme siécle" ["Finančni ekonomisti 18. stol."], str. 422, izd. Daire.)
Vidimo, da so prve iluzije buržoazije tudi njene zadnje.
"In works on political economy we read this absurd hypo- thesis: If the price of everything were doubled.... As if the price of everything were not the proportion of things — and one could double a proportion, a relation, a law!"
(Proudhon, I. zv., str. 81.)
Ekonomi so zabredli v to zmoto zato, ker niso znali prav uporabljati "zakona proporcionalnosti" in "konstituirane vrednosti".
Žal, najdemo v delu g. Proudhona samega, I. zv., str. 110, nesmiselno hipotezo, da "bi rastla cena vsem stvarem, če bi splošno rastla mezda". Če najdemo v razpravah o politični ekonomiji to frazo, najdemo v njih vrh tega tudi njeno razlago.
"Če pravimo da cena vsem stvarem raste ali pada, vedno eno ali drugo blago izključujemo: izvzeto blago je navadno denar ali delo."
(Encyclopaedia Metropolitana or Universal Dictionary of Knowledge" IV. zv pogl. "Political Economy" by Senior London 1836. Glede tega izraza prim. še: J. St. Mill, "Essays on Some Unsettled Questions of Political Economy", London 1844, in: Tooke, "An History of Prices", London 1838.)
Pojdimo zdaj k drugi uporabi "konstituirane vrednosti" in drugih proporcionalnosti, katerih edina napaka je, da so malo proporcionirane, in poglejmo, ali je g. Proudhon pri njih srečnejši kot pri spreminjanju koštrunov v denar!
"Aksiom, ki ga ekonomi soglasno priznavajo, pravi, da mora dati vsako delo prebitek. To načelo je po mojem brezpogojno in splošno resnično: dopolnjuje zakon proporcionalnosti, ki ga lahko štejemo za povzetek celotne ekonomske znanosti. Toda ekonome prosim, naj mi oproste. Načelo, da mora dati vsako delo prebitek, nima v njihovi teoriji nobenega smisla in ga ni mogoče z ničimer dokazati.
(Proudhon (I, str. 73].)
Da bi dokazal, da mora vsako delo dati prebitek, pooseblja g. Proudhon družbo, napravi iz nje družbo-osebo, družbo, ki nikakor ni družba oseb, ker se ravna po svojih posebnih zakonih, ki nimajo nič skupnega z osebami, iz katerih je družba sestavljena; njegova družba ima tudi svoj "lastni razum", ki ni razum človeške skupnosti, ampak razum, ki nima nič skupnega z zdravo pametjo. G. Proudhon očita ekonomom, da niso razumeli osebnosti tega kolektivnega bitja. Veseli nas, da mu lahko predložimo tole trditev nekega ameriškega ekonoma, ki očita drugim ekonomom prav nasprotno:
"Moralni bitnosti (the moral entity), slovničnemu bitju (the grammatical being), ki se imenuje družba, pripisujejo lastnosti, ki žive le v domišljiji tistih, ki iz besed delajo stvari ... To je dalo povod mnogim težavam in obžalovanja vrednim zmotam politične ekonomije."
(Th. Cooper, "Lectures on the Elements of Political Economy" Columbia 1826.)
"To načelo delovnega prebitka," nadaljuje g. Proudhon, "velja za posameznike le zato, ker izhaja iz družbe, ki jim na ta način poklanja dobroto svojih lastnih zakonov."
[I, str. 75.]
Ali hoče g. Proudhon s tem reči le, da produkcija individua v družbi presega produkcijo osamljenega individua? Ali hoče govoriti o tem prebitku produkcije združenih individuov nad produkcijo nezdruženih individuov? Če je tako, mu lahko navedemo sto ekonomov, ki so povedali to preprosto resnico brez kakršnega koli misticizma, v katerega se zavija g. Proudhon. Tako pravi, npr., g. Sadler:
"Skupno delo daje dosežke ki jih individualno delo ne more nikoli narediti. Kolikor bolj bo človeštvo naraščalo po številu, toliko bolj bodo produkti združenega dela daleč presegali vsoto, ki bi jo dobili s preprostim seštevanjem po tem povečanem številu ... Tako v mehaničnih industrijah kot v znanstvenem delovanju lahko danes naredi en človek v enem dnevu več, kakor bi mogel narediti osamljen posameznik v vsem svojem življenju. Matematični aksiom, da je celota enaka vsoti delov ne drži več, če ga uporabimo za naš predmet. Kar zadeva delo, ta oporni steber človeške eksistence (the great pillar of human existence), lahko rečemo, da produkt skupnih prizadevanj daleč prekaša vse, kar morejo proizvesti ločena, individualna prizadevanja."
(Th. Sadler, "The Law of Population", London 1830.)
Vrnimo se h g. Proudhonu! Delovni prebitek, pravi, ima razlago v osebi-družbi. Življenjska dejavnost te osebe se ravna po zakonih, nasprotnih tistim, ki uravnavajo dejavnost človeka kot individua; to hoče dokazati z "dejstvi".
"Odkritje novega gospodarskega postopka ne more nikdar prinesti izumitelju tolikšne koristi, kot jo on daje družbi ... Opazili so, da so železniška podjetja vir bogastva mnogo manj za podjetnika kakor za državo ... Povaprečna cena blagovnega transporta pri prevozniku znaša 18 centimov za tono in kilometer do skladišča in iz skladišča. Izračunali so, da ne bi pri tej ceni navadno železniško podjetje zaslužilo čistega niti 10 odstotkov, kar je rezultat, ki je skoraj enak rezultatu prevozniškega podjetja. Vzemimo pa, da je razmerje med hitrostjo železniškega transporta in transporta s konjsko vprego kakor 4:1; ker je v družbi čas sam vrednost, bo tedaj pri enaki ceni znašal dobiček železnice proti vprežnemu prometu 400 odstotkov. Transportni podjetnik pa vendar tega ogromnega, za družbo zelo realnega dobička še zdaleč ni deležen v tem razmerju; on ne spravi niti 10 odstotkov, medtem ko daje družbi 400 odstotkov dobička. Da bi bila stvar še bolj razumljiva, pa denimo, da železnica zviša tarifo na 25 centimov, medtem ko ostane tarifa prevoznika 18 centimov; železnica bi takoj zgubila vse svoje blagovne prevoze. Odpošiljalci in prejemniki, vsi bi se vrnili k starim kripam, h kolesjem, če bi se to zgodilo. Lokomotive bi opustili; 400-odstotni družbeni dobiček bi žrtvovali za 35-odstotno zasebno izgubo. Vzrok je lahko razumeti: dobiček, ki ga prinaša hitrost železnice, je čisto družben in vsak posameznik ga je deležen le v zelo majhni meri (ne pozabimo, da gre v tem trenutku le za blagovni prevoz), medtem ko izguba prizadene potrošnika neposredno in osebno. Če bi štela družba le milijon ljudi, bi pomenila družbena pridobitev 400 za posameznika štiri desettisočinke, medtem ko bi 33-odstotna izguba za potrošnika pomenila družbeni primanjkljaj 33 milijonov."
(Proudhon [1, str. 15-16].)
To še gre, da izraža g. Proudhon početverjeno hitrost s 400 odstotki prvotne hitrosti; toda če spravlja odstotke hitrosti v odnos z odstotki dobička in postavlja razmerje med dvema odnosoma, ki ju je vsakega zase sicer mogoče meriti z odstotki, pa sta vendarle med seboj nesoizmerljiva, tedaj to pomeni postavljati razmerje med odstotki, stvari same pa puščati ob strani.
Odstotki so vedno odstotki. Deset odstotkov in 400 odstotkov, to je soizmerljivo: medsebojno razmerje je 10:400. Zato, sklepa g. Proudhon, bo 10-odstotni dobiček štiridesetkrat manj vreden kot štirikratna hitrost. Da bi rešil videz, pravi, da je čas za družbo vrednost (time is money). Ta zmota izvira odtod, ker se g. Proudhon nejasno spominja, da sta vrednost in delovni čas v nekakem odnosu, in nič se mu ne mudi bolj kot izenačiti delovni čas s časom prevažanja, tj. da nekaj kurjačev, vlakovodij in podobnih, katerih delovni čas ni nič drugega kot čas prevažanja, istoveti z vso družbo. Na mah je hitrost postala kapital, v tem primeru pa pravi z vso pravico: "400-odstotni družbeni dobiček bi žrtvovali za 35-odstotno izgubo." Ko je to čudno trditev postavil kot matematik, nam jo razloži kot ekonom.
"Če bi štela družba le milijon ljudi, pomeni družbena pridobitev 400 za posameznika, štiri desettisočinke."
Prav; toda ne gre za 400, ampak za 400 adstotkov, in 400-odstotna pridobitev predstavlja za posameznika 400 odstotkov ter nič več in nič manj. Naj bo kapital kakršen koli, dividende se bodo obračunavale vedno po 400 odstotkov. Kaj pa napravi g. Proudhon? Odstotke vzame za kapital in nadaljuje, kakor da bi se bal, da njegava zmeda še ni dovolj "otipljiva" in dovolj očitna:
"33-odstotna izguba za potrošnika bi pomenila družbeni primanjkljaj 33 milijonov."
33-odstotna izguba za potrošnika je 33-odstotna izguba za milijon potrošnikov. Kako more torej g. Proudhon premišljeno reči, da zraste pri 33-odstotni izgubi družbeni primanjkljaj na 33 milijonov, ko ne pozna niti družbenega kapitala niti le kapitala enega edinega interesenta? Gospodu Proudhonu torej ni bilo dovolj, da je pomešal kapital in odstotke, ampak še preko samega sebe, ko poistoveti v podjetje vloženi kapital s številom interesentov.
"Da bi postala stvar dejansko še bolj razumljiva", vzemimo določen kapital. Če razdelimo 400-odstotni družbeni dobiček med milijon deležnikov, katerih vsak je udeležen z enim frankom, dobimo štiri franke dobička na človeka in ne 0,0004, kot zatrjuje g. Proudhon. Prav tako predstavlja 33-odstotna izguba, ki jo ima vsak deležnik, družbeni primanjkljaj 330.000 frankov in ne 33 milijonov (100:33 = 1 000 000:330 000).
Zagledan v svojo teorijo o osebi-družbi, pozablja g. Proudhon deliti s sto. Tako dobi 330 000 frankov izgube, toda štiri franke dobička na človeka znaša za družbo 4000000 frankov dobička. Družbi preostane čisti dobiček 3670000 frankov. Ta natančni račun dokazuje prav nasprotno od tega, kar je hotel dokazati g. Proudhon: da namreč dobiček in izguba družbe nikakor nista obratno sorazmerna z dobičkom in izgubo posameznikov.
Potem ko smo popravili te preprste, čisto računske napake, poglejmo še konsekvence, do katerih bi prišli, če bi hoteli - brez računskih napak - sprejeti za železnico tako razmerje med hitrostjo in kapitalom, kakor ga navaja g. Proudhon. Vzemimo, da stane štirikrat hitrejši prevoz štirikrat več; ta prevoz ne bi dajal nič manj dobička, kot ga daje prevoz z vprego, ki je štirikrat počasnejši in stane četrtino. Če stane torej vprežni prevoz 18 centimov, bi mogla zahtevati železnica 72 centimov. To bi sledilo iz predpostavke g. Proudhona "z matematično natančnostjo", seveda brez njegovih računških napak. Toda tu nam nenkrat pravi, da bi železnica takoj zgubila vse svoje blagovne prevoze, če bi računala namesto 72 le 25 centimov. Brez dvoma, vrniti bi se morali k starim kripam ali h kolesjem. Samo, če imamo kaj svetovati g. Proudhonu, pomeni to, naj ne pozabi v svojem "Programu progresivne asociacije" deliti s sto. Toda žal ni upanja, da bi poslušal naš nasvet; g. Proudhana je namreč njegovo "progresivno" računanje, ki ustreza njegovi "progresivni asociaciji", tako očaralo, da z velikim poudarkom vzklika:
"Že v drugem poglavju sem pri reševanju antinomije vrednosti pokazal, da je dobiček slehernega koristnega odkritja za iznajditelja neprimerno manjši kot za družbo, pa naj stori, kar hoče; glede tega sem izpeljal dokaz do matematične natančnosti!"
Vrnimo se k fikciji o osebi-družini, fikciji, ki ni imela drugega namena, kot dokazati preprasto resnico, da nova iznajdba, ki dopušča, da z enako količino dela izdelujemo večjo količino blaga, znižuje tržno ceno produkta. Družba ima od tega dobiček, ne s tem, da bi pridobila več menjalne vrednosti, pač pa s tem, da dobi za enako vrednost več blaga. Kar zadeva iznajditelja, zdrkne zaradi konkurence njegov dobiček postopoma na splošno raven dobičkov. Ali je g. Proudhon to trditev dokazal, kakor je hotel? Ne. To pa ga ne ovira, da ne bi ekonomom očital, češ da tega dokaza niso podali. Da bi mu dokazali nasprotno, mu bomo navedli le Ricarda in Lauderdala; Ricarda kot začetnika šole, ki določa vrednost z delovnim časom, Lauderdala kot enega najodločnejših branilcev določanja vrednosti s ponudbo in povpraševanjem. Oba sta razvila to tezo.
"S tem, da proizvajamo vedno laže, stalno zmanjšujemo vrednost nekaterih stvari, izdelanih že prej, čeprav z istim postopkom ne povečamo samo narodnega bogastva, temveč tudi zmogljivost bodoče proizvodnje."
... "Brž ko ob pomoči strojev ali z naravoslovnim znanjem prisilimo naravne sile, da opravljajo delo, ki ga je prej opravljal človek, menjalna vrednost takega dela ustrezno pade. Če vrti deset ljudi mlin in se odkrije da se s pomočjo vetra in vode lahko prihrani delo teh deset ljudi, bo vrednost moke, ki je deloma tudi proizvod dela, ki ga je opravil mlin, nemudoma padla v razmerju s prihranjenim delom, družba pa bo bogatejša za blago, ki ga lahko izdela teh deset ljudi, ker sredstva, določena za njihovo vzdrževanje, nikakor niso okrnjena."
(Ricardo [II, str. 59 (slov. izd. 234, 243)].)
Lauderdale pa pravi:
"Profit kapitalov izvira vedno iz okoliščine, da prevzemajo kapitali del dela, ki bi ga moral opravljati človek z lastnimi rokami, to se pravi, da opravljajo neki del dela, ki presega človekove osebne moči in ki ga človek sam ne bi zmogel izvršiti. Dobiček, ki ga v splošnem dobivajo lastniki strojev in ki je majhen v primeri s cenami dela, katerega nadomeščajo stroji, bo morda vzbudil dvom o pravilnosti tega mnenja. Parna črpalka npr. izčrpa v enem dnevu iz premogovnika več vode, kot bi je moglo tristo ljudi znesti na svojih hrbtih, tudi če bi si pomagali s čebri, in ni nobenega dvoma, da nadomešča črpalka njihovo delo z mnogo manjšimi stroški. Isto velja za vse stroje. Stroji morajo ceneje opravljati delo človeških rok, ki so jih nadomestili ... Vzemimo, da je izumitelj stroja ki opravlja delo štirih delavcev dobil patent; ker izključni privilegij onemogoča vsako konkurenco razen konkurence ki bi izhajala iz dela delavcev, je jasno, da bo ves čas, dokler privilegij traja, mezda teh delavcev merilo za ceno, ki jo bo izumitelj določal svojim proizvodom; tj., da si zagotovi naročila, bo izumitelj zahteval nekaj manj kot bi znašala mezda za delo, ki ga nadomešča njegov stroj. Kakor hitro pa bo privilegij prenehal, bodo postavljeni drugi stroji iste vrste, ki bodo tekmovali z njegovim. Odslej bo izumitelj določal svojo ceno po splošnem načelu, upoštevajoč odvisnost cene od množine strojev. Profit od vloženih sredstev ... čeprav rezultira iz nadomeščenega dela, se nazadnje ne bo ravnal po vrednosti tega dela, ampak tako kot v vseh drugih primerih, po razmerju konkurence med lastniki sredstev, njegovo višino pa bo vedno določalo razmerje med količino kapitalov, ki bodo ponujeni za ta namen, in povpraševanjem po njih."
[Str. 119, 123, 124, 125, 134.]
Navsezadnje se bodo, dokler bo dobiček večji kot v drugih industrijskih panogah, našli kapitali, ki se bodo vrgli na novo industrijo, dokler ne bo padla stopnja dobička na splošno raven.
Pravkar smo videli, da primer z železnico nikakor ni bil primeren za to, da bi kakorkoli osvetlil fikcijo osebe-družbe. Kljub temu g. Proudhon smelo nadaljuje svoj govor:
"Ko smo pojasnili te točke, ni nič lažjega kot razložiti zakaj mora delo pustiti vsakemu producentu neki prebitek."
[I, str. 77.]
Kar sledi zdaj, pripada klasični aniki. To je poetična bajka, ki naj razvedri bralca po naporu, ki mu ga je utegnila povzročati natančnost prejšnjega matematičnega dokazovanja. G. Proudhon da svoji osebi-družbi ime Prometej in takole slavi njena vzvišena dejanja:
"Najprej, ob rojstvu iz krila narave, se Prometej zbudi v življenje v brezdelju, polnem čarov itd. itd. Prometej se loti dela in že od njegovega prvega dne, prvega dne njegovega drugega ustvarjenja, je Prometejev produkt, to se pravi, njegovo bogastvo, njegova blaginja enako deset. Drugi dan Prometej deli svoje delo in njegov produkt postane enak sto. Tretji dan in vsakega od naslednjih dni izumlja Prometej stroje, odkriva nove lastnosti v snoveh, nove sile v naravi ... Na vsakem koraku njegove dejavnosti se dviga številka njegove produkcije in mu naznanja naraščanje sreče. In ker mu pomeni trošiti pravzaprav proizvajati, je jasno, da mu sleherni dan potrošnje pušča neki presežek produkta za naslednji dan, ker porabi le produkt prejšnjega dne."
[I, str. 77-78.]
Čuden patron je ta Prometej g. Proudhona, enako slab v logiki kot v politični ekonomiji. Dokler nas le poučuje, da delitev dela, uporaba strojev, izkoriščanje prirodnih sil in tehničnih znanosti povečuje produkcijsko silo ljudi in dajejo presežek v primeri s tem, kar proizvaja osamljeno delo, ima novi Prometej le to smolo, da prihaja prepozno. Kakor hitro pa se vtakne v govorjenje o produkciji in potrošnji, postane zares grotesken. Trošiti mu pomeni producirati; kar je prejšnji dan proizvedel, naslednji dan porabi; na ta način je vedno za en dan v dobrem. Ta dan v dobrem je njegov "delovni prebitek". Toda ker naslednji dan použije, kar je prejšnji dan proizvedel, je moral pač prvi dan, ki ni imel predhodika, delati za dva dni, da bi imel za naprej en dan v dobrem. Kako je dosegel Prometej ta prebitek prvi dan, ko ni bilo niti delitve dela niti strojev niti poznavanja drugih prirodnih sil, razen ognja? Kakor vidimo, ni napravilo vprašanje nobenega koraka dalje s tem, da je bilo potisnjeno nazaj "do prvega dne drugega stvarjenja". Ta način razlaganja stvari ima nekaj grškega in hebrejskega hkrati, je mističen in hkrati alegoričen; g. Proudhonu dopušča, da brezpogojno oznanja:
"Teoretično in z dejstvi sem dokazal načelo, da mora vsako delo dajati prebitek [presežno vrednost]."
[I, str. 79.]
"Dejstva", to je famozni progresivni račun; teorija, to je mit o Prometeju.
"Toda," nadaljuje g. Proudhon, "to načelo, ki je trdno kot aritmetični stavek, se še zdaleč ne realizira za vse ljudi. Medtem ko daje delovni dan vsakega posameznega delavca, zaradi napredovanja družbeno organiziranega dela [l'industrie collective], čedalje večji produkt in bi moral delavec zato pri isti mezdi nujno postajati od dne do dne bogatejši, žive v družbi stanovi, ki bogate, in drugi, ki propadajo."
[I, str. 79-80.]
Leta 1770 je štelo prebivalstvo Združenega kraljestva Velike Britanije petnajst milijonov, produktivno prebivalstvo pa tri milijone. Znanstvena moč produkcije je ustrezala približno še dvanajstim milijonom prebivalcev; zato je bilo skupaj petnajt mrilijonov produktivnih sil. Razmerje produktivne moči in prebivalstva je bilo torej 1:1, razmerje znanstvene moči in ročne moči pa 4:1.
Leta 1840 je štelo prebivalstvo blizu trideset milijonov, produktivnega prebivalstva je bilo šest milijonov, medtem ko je narastla znanstvena moč na 650 milijonov, tj., njeno razmerje proti celotnemu prebivalstvu je bilo 21:1, proti ročmi moči pa 108:1.
V angleški družbi se je torej v sedemdesetih letih zvišala produktivnost delovnega dne za 2700 %, tj., leta 1840 je proizvajal delovni dan sedemindvajsetkrat več kot leta 1770. Po mnenju g. Proudhona bi morali zastaviti vprašanje takole: Zakaj ni bil angleški delavec leta 1840 sedemimdvajsetkrat bogatejši kot tisti leta 1770? Če bi zastavili vprašanje tako, bi morali seveda predpostaviti, da bi Angleži lahko to bogastvo proizvedli tudi brez zgodovinskih pogojev, v katerih je bilo proizvedeno, tj. brez kopičenja privatnega kapitala, sodobne delitve dela, strojnega obratovanja, anarhične konkurence, mezdnega sistema, skratka, brez vsega tega, kar sloni na razrednem antagonizmu. To so bili namreč prav eksistenčni pogoji za razvoj produkcijskih sil in delovnega presežka. Da je prišla do tega razvoja produktivnih sil in delovnega prebitka, so bili torej potrebni razredi, ki so pobirali dobiček, in drugi, ki so propadali.
Kaj je konec koncev ta Prometej, ki ga je obudil g. Proudhon? To je družba, to so družbena razmerja, ki temelje na razrednem antagonizmu. Ta so razmerja individua do individua, ampak razmerja delavca do kapitalista, najemnika do zemljvškega lastnika itd. Odpravite ta razmerja in uničili boste vso družbo. Vaš Prometej bo le še prikazen brez rok in nog, tj. brez strojnega obrata, brez delitve dela, skratka, prikazen, ki ji manjka vse, kar ste ji prvotno dali, da bi dosegla ta delovni prebitek.
Če bi torej v teoriji zadostovalo z g. Proudhonom pojmovati formulo delovnega prebitka v smislu enakosti ne glede na sedanje pogoje produkcije, tedaj bi moralo v praksi zadostovati, da izvedemo enako razdeljevanje vseh danes pridobljenih bogastev med delavci, ne da bi se kakorkoli spremenilo v pogojih današnje produkcije. To razdeljevanje bi posameznim deležnikom gotovo ne zagotovilo nikake izjemno večje blaginje.
Toda g. Proudhon ni tako črnogled, kakor bi utegnili misliti. Ker mu je proporcionalnost vse, mora - hočeš nočeš videti v danem Prometeju, tj. v današnji družbi, začetek uresničevanja svoje najljubše ideje.
"Toda napredek bogastva, tj. proporcionalnost vrednosti, je tudi povsod vladajoči zakon; in če zoper tožbe socialistične stranke navajajo ekonomi nenehno naraščanje bogastva in izboljševanje položaja celo najnesrečnejših razredov, s tem razglašajo, ne da bi slutili, resnico, ki pomeni obsodbo njihovih teorij."
[I, str. 80.]
Kaj je v resnici skupno premoženje, javno bogastvo? Bogastvo buržoazije, toda ne bogastvo vsakega posameznega buržuja. No, prav; ekonomi niso napravili nič drznega, kot dokazali, kako se je v današnjih produkcijskih odnosih bogastvo buržoazije razvilo in kako mora še naraščati. Kar zadeva delovne razrede, je še zelo sporno, ali se je zaradi povečanja baje javnega bogastva njihov položaj izboljšal. Če nam v oporo svojega optimizma navajajo ekonomi primer delavcev v angleški bombažni industriji, tedaj upoštevajo le njihov položaj v redkih trenutkih poslovne prosperitete. Odnos med temi trenutki prosperitete ter med dobami krize in zastoja pa je v "pravem sarazmerju" 3:10. Toda morda so ekanomi tedaj, ko so govorili o izboljšanju, hoteli govoriti o milijonih delavcev, ki so morali poginiti v Vzhodni Indiji, da bi poldrugemu milijonu delavcev, zaposlenih v enaki industriji na Angleškem, omogočili v desetih letih tri leta prosperitete.
Kar pa zadeva občasno udeležbo pra naraščanju narodnega bogastva, je to nekaj drugega. Dejstvo občasne udeležbe najde svoje pojasnilo v teoriji ekonomov. To nikakor ni njena "obsodba", kot pravi g. Proudhon, ampak njena podkrepitev. Če bi bilo treba kaj obsoditi, bi bil to gotovo sistem g. Proudhona, ki bi prignal delavca, kot smo dokazali, kljub naraščanju bogastva do minimalne mezde. Le če bi g. Proudhon prignal delavca do minimalne mezde, bi uveljavil pravilno sorazmerje vrednosti, tj., z delovnim časom "konstituirane vrednosti". Prav zato, ker mezda zavoljo konkurence niha nad ali celo pod ceno življenjskih potrebščin, ki so delavcu potrebne za vzdrževanje, je lahko delavec v majhni meri deležen razvoja družbenega bogastva ali prav tako lahko tudi pogine od bede. To je vsa teorija ekonomov, ki se glede tega ne vdajajo nobenim iluzijam.
Po svojih dolgih stranpoteh okoli železnic, Prometeja in nove družbe, ki naj se preosnuje na "konstituirani vrednosti", se g. Proudhon zbere, prevzame ga čustvo in z očetovskim tonom vzklikne:
"Zaklinjam ekonome, naj se za trenutek vprašajo, na tihem v svojem srcu, daleč od predsodkov, ki jih begajo in ne glede na položaje, ki jih zavzemajo ali po katerih teže, ne glede na interese, katerim služijo, na odobravanje, za katerim se ženejo, na odlikovanja, ki ugajajo njihovi nečimrnosti: naj povedo, ali se jim je iz te verige predpostavk in posledic, ki smo jo razkrili, doslej že kdaj pokazalo načelo, da mora sleherno delo dajati prebitek."
[I, str. 80.]
Naprej: Poglavje 2 - Metafizika politične ekonomije (Metoda)