Napisano: 1899
Prvič izdano: Justice, 1899
Prepis in HTML oblika: J. V.
Povsod, kjer delavci in delavke trudno delajo pod jarmom kapitalizma, se bo organizirano delavstvo za prvi maj udeležilo demonstracije, ki bo utelešenje ideje za svojo družbeno emancipacijo.
Pvromajske demonstracije so bile predlagane na internacionalnem kongresu v Parizu, z namenom da bi se aktivno zavzeli za ponovno potrditev osemurnega delovnika in zaščitne zakonodaje za delavstvo nasploh. Toda značaj kongresa in diskusije pred odločitvijo nedvomno potrjujejo, da zahtevane reforme niso končni cilji delavskega gibanja, temveč le sredstva za uresničevanje teh ciljev. So hrana na poti revolucionarnega delavskega razreda, ki se giblje proti osvojitvi politične oblasti in s tem ekonomske in socialne svobode: niso nič manj kot to, vendar niso nič več.
Čeprav so pomembni – pogoji nujni za močan razvoj delavskega gibanja – delavski razred nikoli ne bo prodal svoje izvorne pravice do socialne revolucije za krožnik reformne leče. Reforme sicer izboljšujejo položaj delavskega razreda, lajšajo težo verig, s katerimi je delo obremenjeno v kapitalizmu, niso pa dovolj, da bi uničile kapitalizem in osvobodile delavce izpod njihove tiranije.
Zato delavski prvi maj ni le demonstracija v podporo vsem socialnim reformam, ki jih zahteva ozaveščen del proletariata, temveč hkrati je in mora neizogibno biti tudi demonstracija za plemenite cilje proletarskega razrednega boja, odpravo kapitalistične družbe, odpravo vsakršnega suženjstva človeka nad človekom.
Kljub svoji miroljubni obliki, majska demonstracija v svojem bistvu je in ostaja revolucionarna akcija. Je in ostaja revolucionarna, ne v smislu, kot to besedo razumejo policisti in politiki, temveč v svojem resničnem zgodovinskem smislu, saj je zavesten izraz volje delovnega ljudstva, da si prizadeva za radikalno preobrazbo družbe in da z lastnimi močmi doseže vse reforme, ki bodo mezdnim sužnjem omogočile nadomestitev kapitalizma s socializmom. Emancipacija delavskega razreda je zgodovinska nujnost in je lahko le produkt proletariata samega. To prepričanje je vodilo vseh majskih manifestacij.
Z majsko manifestacijo delavski razred razglaša, da je za vedno končal z mitom, da bosta pravo svobodo, če ne celo učinkovito ublažitev najbolj krutega zla in trpljenja, ki ga nad delavce prinaša kapitalistično izkoriščanje, zagotovili dobrohotnost in pravičnost višjih razredov. Samo delovanje delovnih ljudi samih, organiziranih v sindikate in organiziranih v razredno partijo za politični boj, bo v sedanji buržoazni družbi vsililo potrebne reforme in nekoč spremenilo mezdne sužnje v svobodne ljudi.
Samo delavski razred, močan v zdravem intelektu in morali, lahko opravi svojo zgodovinsko nalogo. Vsaka reforma, ki pripomore k izboljšanju ekonomskega in političnega položaja delavcev, se izkaže za orožje, ki krepi moč, s katero se bije proletarski razredni boj. Ta majska demonstracija ne spominja na mizerni mir med delavstvom in kapitalizmom, nasprotno, je protest delavskega razreda proti kapitalistični družbi. Sužnji našega časa so se oštevilčili in ne bodo več sužnji. Z majskimi demonstracijami kažejo, da so jasno prepoznali svoje resnične interese, ki so v nepremostljivem antagonizmu s kapitalističnimi.
Ti interesi delavcev kot izkoriščanega in zatiranega družbenega razreda so enaki v vseh državah. Posledično mora biti majska demonstracija mednarodna. Vse preko meja in morij si delavci vseh narodov segajo v roke za bratsko združitev; proti mednarodni reakcionarni moči kapitalizma se dviga mednarodna revolucionarna moč delavskega razreda.
Dejstvo, da delavci po vsem kapitalističnem svetu stopajo skupaj in potrjujejo solidarnost z interesi svojega razreda s tem, da zahtevajo iste reforme in si prizadevajo za iste cilje, je izjemnega pomena. Za bodočega zgodovinarja bo proletarska majska demonstracija bolj zanimiva in pomembna kot ducat tistih barbarskih bitk, s katerimi se zdaj hvalijo patrioti vseh držav. To je očiten dokaz moralne in intelektualne prebuditve delavskega razreda.
Kaže, da kapitalistično izkoriščanje brez razlik v panogi, spolu, veri in narodnosti združuje delavce v enotno revolucionarno vojsko, ki bo osvojila nov svet, v katerem lahko delavstvo vse pridobi in ničesar ne izgubi, razen svojih verig. Zato pozdravljamo majske demonstracije kot znanilke prihodnjih bojev, pa tudi prihodnjih zmag, ki morajo tako nedvomno priti, kot pomlad sledi zimi; jutro sledi noči.
Stuttgart, Nemčija
Clara Zetkin