Edvard Kardelj
Že omenjena študija Edvarda Kardelja z gornjim naslovom je bila junija 1977 sprejeta na seji predsedstva centralnega komiteja ZKJ kot osnova za aktivnost Zveze komunistov v pripravah na XI. kongres ZKJ, na tem kongresu v juniju 1978 pa sprejeta in potrjena kot temeljna orientacija za nadaljnjo delo na tem področju. Študija je že septembra 1977 izšla v veliki nakladi, kar je omogočilo, da so bila avtorjeva stališča preverjena in podprta v najširši javni razpravi. Marca 1978 je izšla še druga, dopolnjena izdaja, v katero so bile vključene vse pomembnejše dopolnitve prvotnega besedila iz posebne verzije te razprave, ki jo je avtor pod naslovom »Pota demokracije v socializem« popravil za objavo v tujini. Študija izhaja iz uvodne ugotovitve, da so bile s sprejetjem in z uresničevanjem sklepov X. kongresa ZKJ, ustave, zakona o združenem delu in drugih sistemskih zakonov v zadnjih letih v naši družbi izvedene velike, skorajda revolucionarne spremembe v družbenoekonomskih odnosih, pa tudi na področju političnega sistema. S tem je naša družba dobila mnogo trdnejšo družbenoekonomsko vsebino in strukturo, ki raste iz konkretno obdelanih in utrjenih socialističnih in samoupravnih proizvodnih odnosov. Nadaljnje delovanje naše družbe se bo čedalje manj opiralo na vlogo državnega aparata, vse bolj pa na moč in iniciativo samoupravno združenih in demokratično organiziranih delavcev in vseh delovnih ljudi, ki jih njihovo samoupravno združeno delo s sredstvi v družbeni lasti vse bolj združuje v skupnost svobodnih proizvajalcev.
»Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična stranka. Srečo si lahko človek ustvari samo sam. Toda ne sam kot posameznik, ampak samo v enakopravnih odnosih z drugimi ljudmi. V teh odnosih mora samoupravno in svobodno obvladati svoje posamezne in splošne družbene odnose ter - v ustreznih demokratičnih organizacijskih oblikah - tudi državo, sistem in politično stranko kot instrumente svojega lastnega samoupravljanja. Avantgardne sile socializma in socialistična družba imajo lahko potemtakem samo en cilj - da glede na možnost danega zgodovinskega trenutka ustvarjajo razmere, v katerih bo človek kar najbolj svoboden pri takšnem osebnem izražanju in ustvarjanju, da bo lahko - na podlagi družbene lastnine proizvajalnih sredstev - svobodno delal in ustvarjal za svojo srečo. To je samoupravljan.«
Vendar se ta proces krepitve samoupravnega položaja delovnega človeka ne bi mogel razvijati svobodno in s potrebno dinamiko, če se samoupravnim družbenoekonomskim odnosom ne bi pravočasno prilagajal tudi politični sistem v celoti. zato postaja zdaj družbena nadstavba v celoti, posebno pa politični sistem, odločilno vprašanje našega nadaljnjega uspešnega samoupravnega razvoja. Naša družba je sicer s sprejetjem ustave leta 1974 v sistemu socialistične državne oblasti, posebno pa v skupščinskem sistemu, presegla in ukinila večino ostankov političnega sistema buržoazne države, ki si jih socializem v prvih fazah svojega razvoja sposoja od njega, toda z delegatskim sistemom še niso usklajene niti vse druge oblike političnega sistema niti položaj in način delovanja subjektivnih socialističnih sil. Vse to narekuje predvsem tri temeljne naloge:
1. kritično moramo pregledati sedanje stanje našega političnega sistema in sprejeti ukrepe za njeno uskladitev s spremembami v družbenoekonomski in samoupravni strukturi družbe in splošnimi perspektivami, ki jih te spremembe odpirajo razvoju naše socialistične družbe;
2. z ustreznimi ukrepi moramo razširiti in utrditi demokratične odnose demokratično prakso samoupravnega in družbenega odločanja v celoti;
3. v takšnem sistemu samoupravne demokracije moramo jasneje in bolj konkretno opredeliti položaj, vloge in način delovanja subjektivnega faktorja socialistične družbe, zlasti pa način in sredstva uresničevanje vodilne idejne in politične vloge ustvarjalnih sil socialistične družbene zavesti nasploh in Zveze komunistov Jugoslavije še posebej.
V nadaljevanju avtor poudarja, da je tretje od navedenih vprašanj »v sedanjem trenutku verjetno celo najvažnejši problem nadaljnje graditve političnega sistema v Jugoslaviji«, seveda ne v smislu nekakšnih temeljnih sprememb v sami razvojni usmeritvi družbenega sistema, ampak v smislu njegovega dinamičnega dograjevanja v integralno celoto - kar velja seveda tudi za ostali dve temeljni nalogi.
Pri takem dograjevanju in izpopolnjevanju našega političnega sistema je seveda treba imeti jasno pred očmi družbenoekonomsko osnovo, na kateri ta politični sistem temelji, druge ekonomske in politične sisteme, iz katerih se je razvil in katerih ostanke delno še vsebuje, in perspektive njegovega nadaljnjega razvoja. Kardeljeva študija je, kot je bilo že omenjeno, pretežno posvečena prav poglobljeni obravnavi navedenih elementov, nujno potrebnih tako za razumevanje že obstoječe politične ureditve kakor tudi za iskanje poti njenega nadaljnjega razvoja. V nadaljevanju skušamo iz tega dela študije na kratko povzeti glavne avtorjeve misli o večpartijskem sistemu ali političnem pluralizmu, tj. o političnem sistemu, ki temelji na privatni kapitalistični lastnini in je tudi namenjen njenemu ohranjanju, o enopartijskem sistemu kot političnem sistemu, ki pomeni nadgradnjo ekonomskega sistema državne lastnine proizvajalnih sredstev, in o pluralizmu samoupravnih interesov kot političnem sistemu, ki temelji na družbeni lastnini, vključno z vlogo organiziranih subjektivnih sil v njem.
Pri tem smo skušali v največji možni meri obdržati neokrnjene avtorjeve izvirne formulacije. Izbrali smo stavke in odstavke, v katerih najjasneje in najbolj nazorno pojasnjena vsebina obravnavanih pojmov in problemov, in jih skušali povezati v tako smiselno zaporedje, ki bi bralcu omogočilo, da kljub kratkosti tega povzetka (manj kot desetina originala) dojame tudi medsebojno povezanost obravnavanih pojmov oziroma pojavov, čemur je izvirniku seveda posvečeno mnogo več prostora. Ker je bilo treba besedilo nekoliko prilagajati takemu zaporedju in ponekod dodati krajše vezno besedilo, avtorjeve misli niso navedene v obliki citatov (v narekovaju), ampak je na koncu vsakega odstavka ali njegovega večjega dela navedeno, s katerih strani druge izdaje izvirnika so vzete posamezne misli (večinoma dobesedno). Če na koncu posameznega odstavka ni take navedbe strani, to pomeni, da gre za svobodnejši povzetek avtorjevih misli, ali ponekod tudi za dodatno obrazložitev nekaterih pojmov. Z navajanjem strani skušamo bralca, ki ga določeni še posebej zanimajo, seveda predvsem napotiti na branje izvirnika.
Problematiko večpartijskega, enopartijskega in našega samoupravnega političnega sistema bi bilo gotovo možno prikazati še bolj zgoščeno, zlasti če bi opustili prej opisani način prikazovanja avtorjevih misli. To pa bi lahko privedlo že do prevelikega poenostavljanja te izredno zapletene problematike in bi zlasti mlajšemu bralcu, ki ne pozna v zadostni meri Kardeljevega dialektičnega in antidogmatskega pristopa k obravnavanja te problematike, lahko predstavilo Kardeljevo študijo v napačni luči, kot nekakšno zbirko poenostavljenih trditev ali celo dogem. Poleg tega gre za problematiko, katere poznavanje je zlasti za mlajšega bralca in za oblikovanje njegovih političnih nazorov izredno pomembno. Pri tem ne moremo prezreti izrednega vpliva, ki ga je na politično razmišljajoči del povojne generacije imelo neko podobno Kardeljevo delo, namreč njegovo predavanje »socialistična demokracija v jugoslovanski praksi« (predavanje političnemu aktivu socialnodemokratske stranke Norveške v Oslu leta 1954, ki je bilo v kasnejših letih še večkrat objavljeno). Končno upamo, da bo s takim načinom prikaza uspelo omenjeno problematiko in Kardeljev način njenega obravnavanja približati tudi tistim, ki jih je relativno velika obširnost Kardeljeve študije odvrnila od tega, da bi jo vzeli v roke, čeprav bi jo glede na strokovno ali samoupravno politično aktivnost, ki jo opravljajo ali ki jo bodo opravljali, nedvomno poznati.