Georgij Plehanov
ANARHIZEM IN SOCIALIZEM
“Mnogokrat so me sramotili, da sem oče anarhizma. To mi daje preveliko čast. Oče anarhizma je nesmrtni Proudhon, ki ga je prvikrat razložil leta 1848.”
Tako je govoril Peter Kropotkin v svoji obrambi pred Poboljševalnim Sodstvom v Lyonu na sodnem postopku v januarju leta 1883. Kot se pogosto dogodi pri mojem prijaznemu rojaku, je Kropotkin navedel napačno izjavo. “Prvikrat” je Proudhon omenil nnarhizem v njegovi slavni knjigi Qu'est-ce que le Pro-prietem ou Recherches sur le principe du droit et du Gouvernement v prvi izdaji, ki se je pojavila že v letu 1840. Res je, da ga v tej knjigi malce “razloži”; anarhizmu nameni le par pičlih strani. Preden pa se je spravil razlagati anarhistično teorijo leta “1848”, je bilo taisto delo opravljeno iz strani nemškega Maxa Stirnerja (psevdonim Caspar Schmidta) leta 1845 v knjigi Der Einzige und sein Eigenthum . Max Stirner ima torej temeljno pravico, da se razglasi za očeta anarhizma. “Nesmrtni” ali ne, on je anarhistično teorijo prvič “razložil”.
Anarhistična teorija Maxa Stirnerja je bila imenovana kot karikatura “filozofije religije” Ludwiga Feurbacha. Tako je naprimer Ueberweg v njegovem delu “Grundzüge der Geschichte der Philosophie,” (3. Del, “Philosophie der Neue Zeit”) govoril o tem. Nekateri so celo domnevali, da je edini predmet, ki ga je Stirner imel pri pisanju njegove knjige, norčevanje iz te filozofije. Ta domneva je bila absolutno neutemeljena. Stirner se v svoji razlagi ni šalil. Glede tega je bil smrtno resen, čeprav zdaj spet daje težnjo, dovolj naravno v vznemirjenih časih pisanja, da bi prekosil Feuerbacha in radikalni značaj njegovih ugotovitev.
Po Feuerbachu je tisto, kar ljudje imenujejo božanskost, proizvod človeških fantazij, proizvod psihološkega odklona. Ni božanskost tista, ki je ustvarila človeka, ampak je človek ustvaril božanskost po svoji podobi. V Bogu človek samo obožuje svojo bit. Bog je samo izmišljotina, ampak zelo škodljiva izmišljotina. Krščanski Bog naj bi bil sama ljubezen, vso usmiljenje za revno in ubogo nebogljeno človeštvo. Ampak kljub temu, ali bolje zaradi tega, vsak Kristjan, vreden tega imena, sovraži in mora sovražiti ateiste, ki se mu zdijo, da so živeče zanikanje vse ljubezni in usmiljenja. Tako Bog ljubezni postane Bog sovraštva, Bog preganjanja; izloček fantazije človeka postane pravi vzrok za njegovo trpljenje. Torej moramo narediti konec tem prividom. Ker v božanstvu človek obožuje samo svojo bit, moramo enkrat za vselej raztrgati mistično tančico, pod katero se je to bitje zavilo. Ljubezen do človeštva se ne sme razširiti preko človeštva. “Der Mensch ist dem Menschen das höchste Wesen” (Človek je največje bitje za človeka).
Tako je rekel Feurbach. Max Stirner se precej ujema z njegovim mnenjem, ampak hoče sklepati, kar on verjame, da je to dokončna in najbolj radikalna posledica njegove teorije. V takšni obliki on utemeljuje. Bog je samo produkt fantazije, je samo duh. Se strinjamo. Ampak kaj je ta ljubezen do človeštva, ki mu jo pripisuješ? Ali ni to isto duh, abstraktna stvar, bitje domišljije? Kje je to tvoje človeštvo? Kje naj bi pa obstajalo kot pa v umu ljudi, v umu posameznikov? Zato je torej edina resničnost individualna, z njegovimi potrebami, težnjami in voljo. Ampak ker je to tako, kako se lahko individualnost, resničnost žrtvuje samo za srečo človeka, abstraktnega bitja? Vse je v redu zate, da se upiraš proti staremu Bogu, ampak še vedno držiš verski vidik in osvoboditev, ki nam jo nudiš za pomoč, je absolutno teološka, “božansko navdihnjena”. “Najvišje bitje je prav gotovo človeško, ampak ker je to njegovo bitje in ni on sam, je kar neopredeljeno, če vidimo to bitje izven njega kot Bog, ali če ga najdemo v njem in ga imenujemo “bitje človeštva” ali “človek”. Jaz nisem Bog niti človek, niti najvišje bitje, niti sam svoje bitje in je torej bistveno zadeva neopredeljena, če si zamišljam to bitje v sebi ali izven sebe. Resnično, vsakokrat si zamišljamo najvišje bitje v dveh prihodnjih stanjih, v notranjem in zunanjem na enkrat; “duh Boga” je po Krščanskem konceptu tudi “naš duh” in “biva znotraj nas”. Biva v nebesih in biva v nas; ampak mi smo kot uboga bitja samo njegov “brlog” in če Feurbach uniči njegov nebeški brlog in ga prisili, da pride dol do nas z vsem kar ima, se bomo mi kot njegov zemeljski brlog znašli v zelo veliki gneči.”
Da bi ušli tej nevšečnosti gneče, da bi se lahko umaknili vladanju kakršnegakoli duha, da bi se lahko končno postavili na dejanska tla, potem je samo ena pot: za izhodišče moramo vzeti samo realno bitje, naš sam ego. “Proč z vsem, kar ni izključno moja stvar! Mislite, da morajo biti moje stvari vsaj “dobre”? Proč z dobrim in zlim! Jaz sem jaz in nisem niti dober niti zloben. Oboje nima nobenega pomena zame. Božje je zadeva Boga, človeštvo pa človeštva. Moja skrb ni Božje ali človeško, ni resnično, dobro, svobodno, itd., ampak samo jaz in ni splošno, je posamezno, ker sem jaz sam posamezen. Nad menoj ne obstaja nič druga.”
Religija, zavest, moralnost, pravica, zakon, družina, država niso nič drugega kot množične verige, vsiljene nad mano v imenu abstrakcije, nič drugega kot mnoštvo despotskih vladarjev, s katerimi se “jaz”, posamezna zavest mojih samih “skrbi”, bojujem z vsemi sredstvi moje moči. Tvoja “moralnost”, ki ni samo moralnost buržujskih napihnjencev, ampak najbolj vzvišena, najbolj humanitarna moralnost, je samo religija, ki je spremenila vrhovna bitja. Tvoja “pravica,” ki verjameš, da je rojena v človeku, ni nič drugega kakor duh in če ga spoštuješ, nisi nič bolj napreden kot Homerjevi heroji, ki so se ustrašili, ko so zagledali boga, ki se pretepa med čini njihovih sovražnikov. Pravica je moč. “Kdorkoli ima moč, ima pravico; če nimaš prejšnjega, nimaš slednjega. Je ta modrost tako težko razumljiva?” Vi bi me prepričali, da žrtvujem svoje interese proti državi. Jaz, nasprotno, napovem vojno nemilosti vsem državam, tudi najbolj demokratičnim. “Vsaka država je despotizem, ali je despotizem enega ali večine, ali, kot bi nekdo mislil za republiko, da so vsi gospodarji, eden okrutno vlada nad drugimi. To se vidi kadar je dan zakon, izražena želja mogoče za kak kup ljudi, ki se takoj izvrši kot zakon za posameznika, katerega mora ubogati in je njegova dolžnost, da ga uboga. Tudi če bi domnevali v primeru, v katerem bi vsak posameznik izražal isto voljo in s tem popolno “voljo vseh” bi stvar bila ista. Naj ne bi bil danes in v prihodnosti privezan iz strani moje včerajšnje volje? V tem primeru bi moja volja shirala. Smrtna stalnost! Moja stvaritev, določen izraz volje bi postal moj gospodar. Ampak jaz bi moral v svoji volji biti stisnjen, jaz stvaritelj bi moral biti stisnjen v mojem razvoju, mojem obdelovanju. Zato, ker sem bil včeraj bedak, bom ostal celo življenje. Tako, da sem v svojem življenju v odnosu do države v najboljšem primeru – lahko kar rečem v najslabšem primeru – suženj do samega sebe. Zato, ker sem včeraj imel voljo, sem danes brez nje; včeraj svoboden, danes privezan.”
Tukaj lahko vidimo sulico “ljudske države” Stirnerja, da gre njegov “jaz” preveč po želji, da bi reduciral demokratično svobodo do absurdnosti, nadalje, da je lahko slab zakon preklican kakor hitro se državljani tako odločijo in da se enemu ni treba podvreči temu zakonu “vse njegovo življenje”. Ampak to je samo nepomembna nadrobnost, kateri bi Stirner pripomnil, da sama potreba za privlačnost večine dokazuje, da “jaz” nisem več gospodar svojega upravljanja. Zaključki našega avtorja so neizpodbitni zaradi enostavnega vzroka, ker se lahko reče, da jaz ne priznavam nič nad sabo, torej je isto kot bi se reklo, da se počutim zatiranega iz strani vsake institucije, ki mi nalaga kakšne dolžnosti. To je enostavno tavtologija.
Očitno je, da noben “ego” ne more obstajati sam zase. Stirner to dobro ve in zato se zavzema za “zveze egoistov,” lahko bi se reklo, prosta združenja, v katera vsak “ego” vstopi in v katerih ostane tako dolgo, dokler je to v njegovem interesu.
Tukaj se pa malce zaustavimo. Zdaj smo soočeni z “egoističnim” sistemom “par excellence”. Verjetno je to edini sistem, ki ga lahko zgodovina človeškega uma spravi v letopis. Francoski materialisti prejšnjega stoletja so bili obtoženi pridiganja egoizma. Obtožba je bila precej napačna. Francoski materialisti so vedno pridigali o “vrlini” in to s takšno gorečnostjo, da se še Grimm ne bi mogel norčevati njihovim “capucinades” brez razloga na to temo. Vprašanje egoizma je bil za njih dvojni problem. (1) Človek je poln občutkov (to je bila osnova vseh njihovih sklepanj o človeku); zaradi svoje narave je prisiljen bežati pred trpljenjem in iskanjem užitka; kako je potem možno, da najdemo ljudi, ki so zmožni vztrajati v največjem trpljenju za eno idejo, lahko se reče, v končni fazi zaradi oskrbe sprejemljivih občutij do njihovih bližnjih? (2) Ker je človek poln občutij, bo škodil bližnjemu, če je v družbenem okolju, kjer se interesi posameznika križajo z drugimi. Kakšna oblika zakonodaje lahko torej združi javno in posamezno dobroto? Tukaj, v tem dvojnem problemu, leži celotna pomembnost materialistične etike 18. stoletja. Max Stirner zasleduje cilj, ki je popolnoma nasproten temu. Smeji se “vrlini” in daleč od tega, da bi si želel njene zmage, vidi razumne ljudi samo v egoistih, za katere ni nič nad njihovim “egom.” Še enkrat, on je teoretik “par excellence” (tipičnega) egoizma.
Dobra buržoazija, katere posluh je deviški in umetnosten kot so njena srca trda; tisti, ki “pijejo vino, javno pa pridigajo o vodi,” so bili šokirani do vrhunca zaradi Stirnerjeve “nemoralnosti”. “To je popolno uničenje moralnega sveta,” so jokali. Ampak, kot običajno, se je vrlina teh buržujev izkazala v zelo slabem argumentu. “Prava zasluga Stirnerja je, da je povedal zadnjo besedo ateistične šole” (levo krilo heglovske šole), je napisal Francoz St. Rene Taillandier. Buržuji drugih dežel so si delili ta pogled “zaslug” drznega publicista. Vidik modernega socializma pokaže to “zaslugo” v zelo drugačni luči.
Predvsem neizpodbitna zasluga Stirnerja sestoji v odprtem in energičnem bojevanju bolne čustvenosti buržoaznih reformistov in mnogih utopičnih socialistov, po katerem bi se naj osamosvojitev proletariata izvršila od umetnostne dejavnosti “predanih” oseb vseh razredov in še posebej iz strani posedujočih razredov. Stirner je popolnoma dobro vedel, kakšno “predanost” naj pričakuje od izkoriščevalcev. “Bogati” so kruti, trdo-srčni, ampak “revni” (izrazoslovje je Stirnerjevo) se ne morejo pritoževati, ker niso bogati tisti, ki delajo revščino revnih, ampak so revni tisti, ki ustvarjajo bogastvo bogatih. Morali bi kriviti samega sebe, če so njihovi pogoji težki. Da bi spremenili te pogoje, se morajo samo upreti proti bogatim; takoj, ko si resno želijo, bodo najmočnejši in vladavina bogastva bo prenehala vladati. Rešitev leži v boju in ne v neplodnem apeliranju radodarnosti zatiralcev. Stirner torej govori o razredni vojni. Res je, da predstavlja ta boj v abstraktni obliki določenih števil egoističnih “egov” proti manjšemu številu “egov”. Ampak tukaj pridemo do druge zasluge Stirnerja.
Po mnenju Taillandierja je izrekel Stirner zadnjo besedo mlade ateistične šole nemških filozofov. Pravzaprav je on izrekel samo zadnjo besedo idealistične špekulacije. Ampak ta beseda ima neizpodbitno zaslugo, da je bila izrečena.
V njegovi kritiki religije je Feurbach samo na pol materialist. V čaščenju Boga, človek samo časti svoj obstoj v idealizirani obliki. To je res. Ampak religije rastejo in izumrejo, kot vse drugo na Zemlji. Ali to ne dokazuje, da človeško bitje ni nespremenljivo, ampak da se spreminja v procesu zgodovinske evolucije družb? Seveda. Ampak, kaj je potem vzrok zgodovinske spremembe “človeškega bitja”, tega Feurbach ne ve. Za njega je človeško bitje samo abstrakten pojem, kot je bila človeška narava za francoske materialiste. To je bistvena napaka njegove kritike religije. Stirner je rekel, da ni imel prave krepke sestave. To si je želel ojačati tako, da je omogočil tej teoriji dihati zrak resničnosti. Obrne hrbet vsem duhovom, vsem stvarem domišljije. V resničnosti si je rekel, to samo posamezniki. Vzemimo posameznika za naše izhodišče. Ampak katerega posameznika vzame za njegovo izhodišče? Tomaža, Janeza, Petra? Nobenega izmed teh. On vzame posameznika na splošno – vzame novo abstrakcijo, najmanjšo kar jo lahko najde v posamezniku od vseh – vzame “ego”.
Stirner si je naivno domišljal, da je končno reševal staro filozofsko vprašanje, ki je bilo že razcepilo nominaliste in realiste Srednjega veka. “Nobena ideja nima bivanja,” tako pravi, “ker nobena ne more postati telesna. Sholastična spornost realizma in nominalizma je imela enako vsebino.” Ojoj, gospod Stirner! Prvi nominalist, ki bi Stirnerja srečal, bi lahko z vsemi dokazi našemu avtorju demonstriral, da je njegov “ego” ravno tako “ideja” kot katera koli druga in da je v bistvu resnična kot matematična enota.
Tomaž, Janez in Peter imajo skupne odnose, ki niso odvisni od volje njihovih “egov”, ampak so jim naloženi v sklopu strukture družbe, v kateri živijo. Da bi kritizirali družbene institucije v imenu “ega”, je torej zapustiti edini dobičkonosen vidik v primeru, npr. v okviru družbe, zakonov njenih zakonov in evolucije in izgubiti se v megli abstrakcije. Ampak ravno v teh meglah se “nominalist” Stirner razveseli. Jaz sem jaz – to je njegova začetna točka, kar jaz nisem, to nisem jaz – to je njegov rezultat. Kako globokoumno. Jaz + jaz + jaz + itd. je njegova družbena utopija. To je subjektivni idealizem, uporabljen čisto in preprosto v primeru družbene in politične kritike. To je samomor idealistične špekulacije.
Ampak v istem letu (1845), v katerem se je pojavil Stirnerjev “Der Einzige”, so se pojavila v Frankfort-na-Mainu tudi dela Marxa in Engelsa, “Die heilige Familie, oder Kritik der Kritischen Kritik, gegen Bruno Bauer und Consorten”. [Sveta družina ali kritika kritične kritike zoper Bruno Bauerja in tovarišije – op.]. V tem delu materialistična dialektika, ki je teoretična baza modernega socializam, porazi idealistične špekulacije. “Der Einzige” je prišel prepozno.
Pravkar smo rekli, da jaz + jaz + jaz + itd. predstavlja družbeno utopijo Stirnerja. Njegova zveza egoistov je pravzaprav nič drugega kot gmota abstraktnih količin. Kaj je lahko osnova njihove enotnosti? Njihovi interesi, odgovarja Stirner. Ampak kaj bo, kaj je lahko prava osnova vsake dane kombinacije njihovih interesov? Stirner o tem molči in ne more povedati nič določnega, ker ne more na abstraktnih višinah, na katerih stoji, jasno videti ekonomsko realnost, mater in sestro vseh “egov”, egoističnih ali nesebičnih. Niti ni presenetljivo, da ne more jasno razložiti tudi ideje o razrednem boju, za katerega je pa le imel vesel abstrakten namig – “revni” se morajo bojevati z “bogatimi”. Kaj pa, ko to osvojijo? Potem bo vsak od bivših “revnih” kot vsak od bivših “bogatih” bojeval vsakega izmed bivših revnih in vsakega izmed bivših bogatih. To bo vojna proti vsem. (To so besede Stirnerja samega). In pravila “zveze egoistov” bodo mnoga delna premirja v tej ogromni in univerzalni vojni. Tu je mnogo bojev v tej ideji, ampak “realizma”, o katerem je Stirner sanjal, pač ni.
Ampak dovolj o “zvezi egoistov.” Utopist si lahko zapre oči o ekonomski resničnosti, ampak kljub temu se mu vsiljuje, sledi mu vsepovsod z brutalnostjo naravne sile, ki je sila ne nadzira. Visoke regije abstraktnega “jaz-a” ne morejo rešiti Stirnerja pred napadi ekonomske resničnosti. Ne govori nam samo o “posamezniku”; njegova tema je v bistvu “posameznik in njegova lastnina”. In zdaj, kakšna podoba lastnine je “posamezniku” odrezana?
Ni treba poudarjati, da je Stirner nagnjen k spoštovanju lastnine kot “pridobljeno pravico”. “Samo ta lastnina bo legalno in zakonsko do drugega, ker ustreza tebi, da bi imel ti to lastnino. Kadar ti preneha to ustrezati, tedaj se legalnost izgubi zate in tako se vsaka absolutna pravica do te lastnine izgubi.” To je zmeraj ista pesem: “Za mene ni nič nad mano.” Ampak njegovo pičlo spoštovanje za lastnino drugih ne more preprečiti “ego” Stirnerja, da ne bi imel težnje po nazivu privatnega lastnika. Najmočnejši argument proti komunizmu je, po njegovem mnenju, premislek, da komunizem po razpustitvi individualne lastnine spremeni vse člane družbe v same berače. Stirner je ogorčen pri tej ugotovitvi.
“Komunisti mislijo, da naj bi bila komuna lastnica. Nasprotno, jaz sem lastnik in se lahko strinjam z drugimi kot do moje lastnine. Če komuna ne dela kot si jaz želim, se uprem proti njej in varujem svojo lastnino, jaz sem lastnik, ampak lastnina ni sveta. Ali naj bi bil jaz samo imetnik lastnine (namigovanje na Produhona)? Ne, doslej je bil samo eden lastnik, prepričan o posedovanju delčka zemlje, ker je eden pustil druge tudi v posedovanju delčka zemlje; ampak zdaj vse pripada meni, jaz sem lastnik vsega, kar rabim si to lahko pridobim. Če pravi socialist, da mu družba daje vse, kar potrebuje, egoist reče – jaz vzamem kar hočem. Če se komunisti obnašajo kot berači, se egoisti kot lastniki zemlje.“ Lastnina egoista se zdi zelo zrahljana. “Egoist” obdrži njegovo lastnino toliko dolgo, dokler si drugi “egoisti” ne drznejo vzeti to njemu in potemtakem ga spremenijo v “berača”. Ampak hudič ni tako črn kot je naslikan. Stirner si predstavlja vzajemne odnose “egoističnih” lastnikov prej kot odnose menjave kot pa odnose ropanja. Sila, na katero pa se zmeraj obrača, pa je prej ekonomska sila proizvajalca blaga, ki je osvobojen spone, katero država in “družba” na splošnem nalaga, ali samo izgleda, da mu nalaga.
To je duša producenta blaga, imetnika in obrtnika, ki govori skozi usta Stirnerja. Če se mu država zagnusi, je to ravno zato, ker ne izgleda, da država spoštuje “lastnino” producenta blaga dovolj dobro. On hoče svojo lastnino. Država mu nalaga davke; upa si ga razlastiti zavoljo javne dobrote. On hoče “jus utendi et abutendi”; država pravi “sklenjeno” – ampak doda, da obstajajo zlorabe in zlorabe. Potem pa se Stirner zajoče “ustavi se, tat!” “jaz sem sovražnik države,” pravi, “kar zmeraj niha med alternativo: On ali “jaz” ... Z Državo ni nobene lastnine, nobene posamezne lastnine, samo državna lastnina. Samo skozi državo imam “jaz” kar imam, kot je tudi preko države, da sem kar sem. Moja privatna lastnina je samo, kar mi država pušča na samem, medtem odvzema drugim državljanom to: to je državna lastnina.” Torej dol z državo in naj živi polna in popolna posamezna lastnina!
Stirner je prevedel v nemščino J. B. Says “Traite D'Economie Politique Pratique” (Leipzig 1845–46). Vendar čeprav je prevedel Adam Smitha, ni bil nikoli zmožen iti preko ozkega kroga navadnih buržoaznih ekonomskih idej. Njegova “zveza egoistov” je samo utopija malomeščanov v uporu proti velikim kapitalistom. V tem smislu bi se lahko reklo, da je povedal zadnjo besedo maloburžujskega individualizma.
Stirner ima tudi tretjo zaslugo – to je pogum njegovih mnenj, ki mu je omogočil, da je njegove individualistične teorije pripeljal do konca. Je najbolj neustrašen, najbolj sledeč anarhist. Proudhon je v primerjavi z njim, kateremu je Kropotkin, kot vsi drugi sodobni anarhisti, dal naziv očeta anarhizma, samo neposreden malomeščan.