Friedrich Engels
Izvor družine, privatne lastnine in države
Razpadanje gentilne ureditve smo si ogledali na treh velikih posameznih primerih, pri Grkih, Rimljanih in Nemcih. Raziščimo končno še splošne ekonomske pogoje, ki so na višji stopnji barbarstva že izpodkopali gentilno družbeno organizacijo in jo z nastopom civilizacije popolnoma odstranili. Pri tem nam bo Marxov "Kapital" prav tako potreben kakor Morganova knjiga.
Gens, ki je bil zrasel na srednji in se dalje razvijal na višji stopnji divjaštva, je dosegel, kolikor lahko sodimo po naših virih, dobo svojega razcveta na nižji stopnji barbarstva. S to razvojno stopnjo torej pričnimo.
Tu, kjer nam morajo služiti za primer ameriški rdečekožci, najdemo gentilno ureditev popolnoma razvito. Pleme se je razdelilo v več gensov, največkrat v dva; ker se je gens številčno množil, je vsak izmed teh prvotnih gensov razpadel v več gensovhčera, v odnosu do katerih nastopa matični gens kot fratrija: pleme samo se razcepi v več plemen, pri vsakem izmed njih pa srečamo večidel spet stare gense; sorodna plemena so vsaj v nekaterih primerih med seboj povezana v zvezo. Ta preprosta organizacija popolnoma zadostuje družbenim razmeram, v katerih je nastala. Nič drugega ni kakor njihova lastna samobitna razporeditev in je sposobna poravnati vse spore, ki utegnejo nastati v tako organizirani družbi. Navzven jih poravna vojna, ki se lahko konča z uničenjem plemena, a nikoli z njegovim podjarmljenjem. Veličastnost, a tudi omejenost gentilne ureditve je v tem, da ne pozna gospodovanja in ne hlapčevanja. Navznoter ni še nikake razlike med pravicami in dolžnostmi; Indijanec se ne sprašuje, ali je sodelovanje v javnih zadevah, krvno maščevanje ali sprava - pravica ali dolžnost; dozdevalo bi se mu prav tako nesmiselno kakor vprašanje: ali je jesti, spati in hoditi na lov pravica ali dolžnost. Prav tako se pleme in gens ne moreta razcepiti v različne razrede. To pa nas vodi k raziskovanju ekonomske baze tega stanja.
Prebivalstvo je naseljeno izredno redko: gostejše je samo tam, kjer prebiva pleme, okrog njegovega bivališča pa se razprostira v širokem krogu najprej lovišče in nato nevtralni obrambni gozd, ki ga loči od drugih plemen. Delitev dela je popolnoma prirodna: obstoji samo med obema spoloma. Mož se bojuje, hodi na lov in ribolov, preskrbuje surovine za hrano in za vse to potrebno orodje. Žena oskrbuje hišo, pripravlja hrano in obleko, kuha, tke in šiva. Vsak izmed njiju je gospodar na svojem področju: mož v gozdu, žena v hiši. Vsak je lastnik orodja, ki ga sam naredi in sam rabi: mož je lastnik orožja, lovskih in ribarskih priprav, žena pa hišne oprave. Gospodinjstvo je komunistično za več, pogosto za mnogo družin.[E_1] Kar se skupno naredi in uporablja, je skupna lastnina: hiša, vrt, čoln. Tu torej - in samo tukaj še - je v veljavi z lastnim delom pridobljena lastnina, ki so si jo izmislili pravniki in ekonomisti civilizirane družbe, poslednja zlagana pravna pretveza, na katero se današnja kapitalistična lastnina še opira.
Toda ljudje se niso ustavili povsod na tej stopnji. V Aziji so našli živali, ki se dajo udomačiti in potem udomačene rediti. Divjo bivolico je bilo treba uloviti, udomačena je dajala vsako leto po eno tele in vrh tega še mleko. Nekatera najnaprednejša plemena - Arijci, Semiti, mogoče tudi Turanci - so začela najprej udomačevati živino, pozneje pa so se ukvarjala samo še z rejo in čuvanjem živine kot s svojo glavno delovno panogo. Pastirska plemena so se ločila od druge množice barbarov: prva velika družbena deliten dela. Pastirska plemena niso pridobivala več samo življenlskih potrebščin, ampak tudi drugačne življenjske potrebščine kot drugi barbari. Pridobivala so ne le večje množine mleka, mlečnih izdelkov in mesa kakor drugi, ampak tudi več kož, volne, kozje dlake, preje in tkanin, ki so se množile hkrati z množino surovin. Tako je bila prvič mogoča redna menjava. Na prejšnjih stopnjah so lahko samo priložnostno menjavali: posebna spretnost v izdelovanju orožja in orodja je lahko privedla do prehodne delitve dela. Tako so našli na mnogih krajih nedvomne ostanke delavnic kamnitega orodja iz poznejše kamene dobe. Umetniki, ki so v teh delavnicah izpopolnjevali svojo spretnost, so delali verjetno za račun skupnosti, tako kakor še delajo stalni obrtniki v indijskih gentilnih skupnostih. v nobenem primeru ni mogla nastati na tej stopnji druga menjava kakor menjava v mejah plemena, in še ta je ostala izjemna. Zdaj pa, ko so se pastirska plemena izločila, so bili izpolnjeni vsi pogoji za menjavo med člani različnih plemen, za njen razvoj in njeno utrditev kot redne institucije. Prvotno je menjavalo pleme s plemenom po svojih gentilnih starešinah; ko pa so začele prehajati črede v last posameznikov, je čedalje bolj prevladovala posamična menjava in je postala naposled edina oblika menjave. Glavno blago, ki so ga pastirska plemena dajala v zameno svojim sosedom, je bila živina: živina je postala blago, po katerem so se ocenjevale vse druge vrste blaga in ki so ga povsod radi jemali v zameno - skratka, živina je dobila funkcijo denarja in je že na tej stopnji služila kot denar. S tako nujnostjo in naglico se je v začetku blagovne menjave razvila potreba po posebni vrsti blaga - po denarju.
Vrtnarstvo, ki ga azijski barbari nižje stopnje verjetno niso poznali, se je kot prednik poljedelstva pojavilo pri njih najkasneje na srednji stopnji. Klima turanske visoke planote ne dopušča pastirskega življenja brez zalog krme za dolge in ostre zime; travništvo in pridelovanje žit sta bili torej zanj pogoj. Isto velja tudi za stepe severno od črnega morja. Če pa so gojili v začetku žito samo za živino, je postalo kmalu tudi človeška hrana. Obdelana zemlja je še ostala plemenska last, sprva last gensa, kasneje pa jo je gens prepustil v uporabo najprej domačinstvom in naposled posameznikom. Ti so morda imeli do nje neke posestne pravice, več pa tudi ne.
Od industrijskih pridobitev te stopnje sta dve posebno važni. Prva so statve, druga taljenje kovinskih rud in predelovanje kovin. Baker in kositer ter iz njiju zliti bron so bili zdaleč najvažnejše kovine. Bron je dajal uporabno orodje in orožje, toda kamnitnega orodja ni mogel izpodriniti. Samo železu je bilo to mogoče, toda železa še niso znali pridobivati. Zlato in srebro so začeli uporabljati za nakit in lepotičje in so ju v primeri z bakrom in bronom gotovo že visoko cenili.
Naraščanje produkcije v vseh panogah - v živinoreji, poljedelstvu, domači obrti - je usposobilo človeško delovno silo, da je proizvajala več produktov, kakor jih je bilo treba za njeno vzdrževanje. Hkrati je povečalo dnevno količino dela, ki ga je moral opraviti vsak član gensa, domačinstva ali posamične družine. Pritegnitev nove delovne sile je postala zaželena. Priskrbela jo je vojna: vojne ujetnike so spremenili v sužnje. Prva velika družbena delitev dela s svojim stopnjevanjem produktivnosti dela, torej bogastva, in s svojim širjenjem produkcijskega območja, je zaradi vseh takrat obstoječih zgodovinskih pogojev imela nujno za posledico suženjstvo. Iz prve velike družbene delitve dela je zrasla prva velika cepitev družbe na dva razreda: na gospodarje in sužnje, na izkoriščevalce in izkoriščane.
Kako in kdaj so prešle črede iz skupne lastnine plemena ali gensa v last posameznih družinskih poglavarjev, o tem ne vemo do zdaj ničesar. V bistvu se je moralo to zgoditi na tej stopnji. S čredami torej in z drugim novim bogastvom je zajela družino revolucija. Pridobivanje je bilo zmerom zadeva moža, sredstva za pridobivanje je proizvajal on in bila so njegova last. Črede so bile novo sredstvo pridobivanja, njihova prvotna udomačitev in kasneje reja je bilo njegovo delo. Njemu je torej pripadala živina, njemu za živino izmenjano blago in sužnji. Ves presežek, ki ga je pridobivanje zdaj dajalo, je pripadal možu; žena ga je z njim skupaj uživala, ni pa imela deleža pri lastnini. "Divji" vojščak in lovec je bil v hiši zadovoljen z drugim mestom; opohlevni pastir, sklicujoč se na svoje bogastvo, se je prerinil na prvo mesto, ženo pa odrinil na drugo. In ni se mogla pritoževati. Delitev dela v družini je bila ureditev lastnine med možem in ženo; ostala je ista; pa vendar je bil dotedanji odnos v hiši postavljen zdaj na glavo, in sicer samo zato, ker je bila postala delitev dela zunaj družine drugačna. Isti vzrok, ki je ženi zagotovil njeno prejšnje gospostvo v hiši: njena omejitev na hišno delo, isti vzrok je zdaj zagotovil gospostvo moža v hiši: ženino delo je postalo zdaj nepomembno spričo pridobitvenega dela moža. Njegovo delo je pomenilo vse, njeno le brezpomemben dodatek. Že tukaj se pokaže, da je osvoboditev ženske in njeno izenačenje z moškim nemogoče in bo nemogoče, dokler bo ženska ločena od družbenega produktivnega dela in omejena na zasebno domače delo. Osvoboditev ženske bo mogoča šele tedaj, kadar bo lahko ženska sodelovala pri produkciji v velikem družbenem merilu in kadar jo bo zaposlovalo domače delo samo še v neznatni meri. To pa bo mogoče šele z moderno veliko industrijo, ki ne samo da žensko delo v velikem merilu dopušča, ampak ga tako rekoč zahteva in teži čedalje bolj tudi za tem, da spremeni zasebno gospodinjsko delo v javno industrijo.
Z dejanskim gospostvom moža v hiši je padla poslednja prepreka njegovi samovladi. To samovlado je potrdil in ovekovečil padec materinskega prava, uvedba očetovskega prava, postopni prehod od parnega zakona k monogamiji. S tem je nastala razpoka v stari gentilni ureditvi: posamična družina je postala sila in se grozeče vzdignila proti gensu.
Naslednji korak nas popelje na višjo stopnjo barbarstva, v razdobje, katerem prežive vsa kulturna ljudstva svojo herojsko dobo: dobo železnega meča, pa tudi železnega lemeža in sekire. Železo je postalo človeku služabnik, zadnja in najvažnejša vseh surovin, ki so imele v zgodovini prevratno vlogo, zadnja - vse do krompirja. Železo je omogočilo poljedelstvo na večjih površinah, krčenje prostranih gozdov; dalo je rokodelcu tako trdo in ostro orodje, da se mu ni upiral ne kamen ne nobena druga znana kovina. Vse to se je dogajalo seveda postopoma; prvo železo je bilo pogosto še mečje od brona. Tako je kamnitno orožje le počasi izginjalo; ne samo v pesmi o Hildebrandu, tudi še pri Hastingsu leta 1066, so se bojevali s kamnitnimi sekirami. [73] Toda napredek je postal zdaj nezadržen, skoraj nepretrgan in hitrejši. Mesto, ki je s kamnitnim obzidjem, stolpi in z zobčastimi nadzidki obdajalo iz kamna ali opeke zidane hiše, je postalo osrednji sedež plemena ali zveze plemen. To je silen napredek v stavbarstvu, a tudi znamenje povečane nevarnosti in potrebe po obrambi. Bogastvo je hitro naraščalo, toda le kot bogastvo posameznikov. Tkalstvo, obdelovanje kovin in druge obrti, ki so se čedalje bolj ločevale, so dosegale rastočo raznovrstnost in spretnost v produkciji. Kmetijstvo je dajalo zdaj poleg žita, stročnic in sadja tudi olje in vino, ki so se ju naučili pridelovati. Tako raznovrstnih del niso mogli opravljati več isti posamezniki. Nastopila je druga velika delite dela: obrt se je ločila od poljedelstva. Nepretrgano večanje produkcije in z njo produktivnosti dela je zvišalo vrednost človeški delovni sili. Suženjstvo, ki je bilo na prejšnji stopnji še v nastajanju in sporadično, je postalo zdaj bistven sestavni del družbenega sistema; sužnji prenehajo biti samo v pomoč, trumoma jih gonijo k delu na polja in v delavnice. S cepitvijo produkcije na dve veliki glavni veji, na kmetijstvo in obrt, se pričenja produkcija neposredno za menjavo, blagovna produkcija, in z njo trgovina ne samo v notranjosti in na mejah plemen, ampak tudi že prek morja. Toda vse to še v zelo nerazviti obliki; žlahtne kovine začenjajo postajati pretežno in splošno denarno blago, toda še nekovano, ki ga zamenjujejo še samo po čisti teži.
Razliki med svobodnimi in sužuji se pridruži razlika med bogatimi in revnimi - z novo delitvijo dela nova cepitev družbe, cepitev v razrede. Posestne razlike med posameznimi družinskimi poglavarji razbijejo staro komunistično domačo skupnost povsod, kjer se je dotlej ohranila, in z njo skupno obdelovanje zemlje za račun skupnosti. Polje se prepusti v uporabo posameznim družinam sprva za določen čas, pozneje enkrat za vselej. Prehod v popolno privatno lastnino poteka polagoma in vzporedno s prehodom parnega zakona v monogamijo. Posamična družina začenja postajati gospodarska enota v družbi.
Gostejše prebivalstvo sili k tesnejši združivi navznoter in tudi navzven. Zveza sorodnih plemen postane povsod nujna, a kmalu postane nujno tudi že stapljanje plemen in s tem stapljanje ločenih plemenskih ozemelj v skupno ozemlje ljudstva. Vojskovodja - rex, basileus thiudans - postane nepogrešljiv, stalen uradnik. Kjer je prej še ni bilo, se uvede ljudska skupščina. Vojskovodja, svet, ljudska skupščina so organi gentilne družbe, ki se je razvila v vojaško demokracijo. Vojaško - kajti vojna in organizacija za vojno sta postali redni funkciji ljudskega življenja. Bogastvo sosedov draži pohlep ljudstev, pri katerih se pridobivanje bogastva že pojavlja kot eden izmed prvih življenjskih namenov. Barbari so, ropanje jim velja za lažje in celo za častnejše kakor pridobivanje z delom. Vojna, ki so jo bili prej, da bi se maščevali za kršenje svojih pravic ali da bi si razširili ozemlje, ki je postalo premajhno, bijejo zdaj samo zaradi ropa in postane stalna panoga pridobivanja. Preteči zidovi okoli novih utrjenih mest ne gledajo zaman srepo: v njihovih jarkih zeva grob gentilne ureditve, njihovi stolpi pa že štrle v civilizacijo. In prav tako je tudi znotraj. Roparske vojne večajo moč vrhovnih, pa tudi nižjih poveljnikov. Volitev naslednikov iz istih družin, ki je v navadi, preide posebno po uvedbi očetovskega prava polagoma v dednost, ki se sprva dopušča, nato zahteva in končno uzurpira; položeni so temelji dednega kraljestva in dednega plemstva. Tako se organi gentilne ureditve polagoma trgajo od svoje korenine v ljudstvu, v gensu, v fratriji, v plemenu in vsa gentilna ureditev se sprevrže v svoje nasprotje: iz organizacije plemen za svobodno urejanje njihovih lastnih zadev nastane organizacija za ropanje in zatiranje sosedov, in v skladu s tem postanejo njeni organi iz orodja ljudske volje neodvisni organi gospodovanja in zatiranja lastnega ljudstva. Kaj takega pa bi ne bilu nikoli mogoče, če bi pohlep po bogastvu ne ločil gentilnih tovarišev na bogate in revne, če ne bi "lastninske razlike v istem gensu spremenile enotnosti interesov v antagonizem med gentilnimi tovariši" (Marx) in če širjenje suženjstva ne bi porajalo prepričanja, da je pridobivanje življenjskih potrebščin z delom samo sužnja vredno opravilo in da je sramotnejše kakor ropanje.
S tem smo dospeli na prag civilizacije. Pričenja se z novim napredkom v delitvi dela. Na najnižji stopnji so proizvajali ljudje samo neposredno za lastne potrebe; morebitne menjave so bile osamljene, zadevale so samo slučajni presežek. Na srednji stopnji barbarstva najdemo pri pastirskih narodih že lastnino, namreč živino, ki daje pri določeni velikosti črede redno neki presežek prek lastnih potreb, hkrati pa najdemo delitev dela med pastirskimi ljudstvi in zaostalimi plemeni brez čred, torej dve različni stopnji produkcije, ki obstajata druga poleg druge, in s tem pogoje redne menjave. Višja stopnja barbarstva nam prinaša nadaljnjo delitev dela med kmetijstvom in obrtjo in s tem produkcijo vse večjega dela delovnih proizvodov, namenjenih neposreduo za menjavo, s tem padvig menjave med posamičniini producenti v življenjsko nujnost za družbo. Civilizacija utrjuje in stopnjuje vse te že obstoječe delitve dela, posebno ker zaostruje nasprotje med mestom in podeželjem (pri čemer lahko mesto ekonomsko obvlada podežlje kakor v starem veku ali pa tudi podeželje mesto kakor v srednjem veku), in pridruži še tretjo, njej lastno delitev dela, ki je odločilne važnosti: ustvari namreč razred, ki se ne ukvarja več s produkcijo, ampak samo z menjavo proizvodov - trgovce. Pri vseh dosedanjih začetkih oblikovanja razredov je šlo še izključno za produkcijo; razdelili so ljudi, ki so sodelovali pri produkciji, na vodeče in izvršujoče, ali pa na producente v večjem in manjšem merilu. Zdaj prvikrat nastopi razred, ki si osvoji splošno vodstvo produkcije, ne da bi kakorkoli v produkciji sodeloval, in si ekonomsko podredi producente; razred, ki se vrine za neogibnega posrednika med dva producenta in oba izkorišča. S pretvezo, da odvzema producentom trud in tveganje menjave, da širi prodajo njihovih produktov do oddaljenih trgov, da postaja tako najkoristnejši razred prebivalstva, s to pretvezo nastaja razred parazitov, pravih družbenih zajedavcev, ki kot plačilo za povsem neznatno dejansko delo posnema smetano tako domače kakor tuje produkcije, si hitro pridobiva velikanska bogastva in ustrezajoči družbeni vpliv ter dosega v dobi civilizacije prav zaradi tega zmerom nove časti in čedalje večjo oblast nad produkcijo, dokler naposled tudi sam ne spravi na dan lastnega produkta - periodične trgovske krize.
Na tej razvojni stopnji, o kateri govorimo, nima mlado trgovstvo seveda še nikakega pojma o velikih rečeh, ki ga čakajo. Vendar nastaja in postaja neogibno potrebno. In to je dovolj. Toda z njim vred nastaja kovinski denar, kovanci, in s kovinskim denarjem novo sredstvo oblasti neproducenta nad producentom in njegovo produkcijo. Odkrito je bilo blago nad vsem blagom, ki skriva v sebi vse druge vrste blaga, čarobno sredstvo, ki se more po mili volji spremeniti v sleherno želja vredno in zaželeno stvar. Kdor ga je imel, je vladal nad svetom produkcije: in kdo ga je imel prej kot vsi drugi? Trgovec. V njegovih rokah je bil kult denarja na varnem. Poskrbel je, da je postalo očitno, kako morajo vse vrste blaga in z njimi vsi producenti blaga padati v prah pred denarjem in ga častiti. Dokazal je praktično, kako postanejo vse druge oblike bogastva samo prazen videz v primeri s tem utelešenjem bogastva kot takega. Nikdar več ni moč denarja nastopila s tako elementarno surovostjo in nasilnostjo kakor v tej svoji mladostni dobi. Nakupu blaga za denar je sledilo posojevanje denarja, z njim pa obresti in oderuštvo. In nobena zakonodaja poznejše dobe ne meče dolžnika tako neusmiljeno in brezupno pred noge oderuškega upnika kakor staroatenska in starorimska - obe pa sta nastali spontano kot pravo, ki izvira iz navade, brez kakega drugega pritiska razen ekonomskega.
Bogastvu z blagom in s sužnji in denarnemu bogastvu se je pridružilo še bogastvo zemljiške posesti. Posestne pravice posameznikov do zemljiških parcel, ki jim jih je prvotno prepustil gens ali pleme, so se zdaj že tako učvrstile, da so jim pripadale kot dedna lastnina. Osvoboditi se pravic gentilne skupnosti do parcel, ki so jim postale spone, - to je bilo tisto, za čemer so v zadnjem času predvsem težili. Spon so se znebili - toda kmalu zatem tudi nove zemljiške lastnine. Popolna, svobodna lastnina zemljišča ni pomenila samo možnosti, da imaš v lasti zemljišče neprikrajšano in neomejeno, pomenila je tudi možnost, da ga prodaš. Dokler je bila zemlja gentilna lastnina, te možnosti ni bilo. Ko pa se je novi zemljiški posestnik dokončno otresel spon gentilne ali plemenske nadlastnine, je raztrgal tudi vez, ki ga je dotlej neločljivo spajala z zemljo. Kaj je to pomenilo, mu je pojasnil denar, ki so ga iznašli hkrati s privatno zemljiško lastnino. Zemlja je zdaj lahko postala blago, ki ga moreš prodati ali zastaviti. Komaj je bila uvedena zemljiška lastnina, že so iznašli tudi hipoteko (primerjaj Atene). Kakor sta se heterizem in prostitucija obesila na peto monogamije, tako se obeša odslej hipoteka na peto zemljiške lastnine. Hoteli ste imeti popolno, svobodno, odtujljivo zemljiško lastnino, no, imejte jo torej - "tu I'as voulu, George Dandin!" [74]
Tako je z razširjanjem trgovine, z denarjem in denarnim oderuštvom, z zemljiško lastnino in s hipoteko naglo napredovala koncentracija in centralizacija bogastva v rokah maloštevilnega razreda, hkrati s tem pa naraščajoče obubožanje množic in naraščajoča množica revežev. Nova aristokracija bogastva je popolnoma potisnila v ozadje staro plemensko plemstvo, kolikor se že ni od kraja strnila z njim (v Atenah, v Rimu, pri Nemcih). Hkrati s to delitvijo svobodnih v razrede glede na bogastvo se je, posebno v Grčiji, silno povečalo število sužnjev,[E_2] katerih prisilno delo je tvorilo temelj; na katerem je stala vrhnja stavba celotne družbe.
A poglejmo zdaj, kaj se je bilo v tem družbenem prevratu zgodilo z gentilno ureditvijo. Bila je brez moči nasproti novim elementom, ki so zrasli brez njenega sodelovanja. Pogoj njenega obstoja je bil, da so člani gensa ali plemena prebivali združeni na istem ozemlju, da so bili njegovi edini prebivalci. A to že zdavnaj ni bilo tako. Gensi in plemena so bili povsod pomešani med seboj, povsod so sredi med državljani prebivali sužnji, varovanci in tujci. Stalno naseljenost, doseženo šele proti koncu srednje stopnje barbarstva, sta venomer trgali gibljivost in izpremenljivost bivališča, ki sta bili odvisni od trgovine, od sprememb v pridobivanju, od menjave zemljiške posesti. Člani gentilnih korporacij se niso mogli več shajati, da bi varovali svoje skupne zadeve; samo nevažne reči, kakor so verske slovesnosti, so za silo še opravljali. Poleg potreb in koristi, za katerih varovanje so bile odgovorne in usposobljene gentilne korporacije, so iz prevrata pridobitnih odnosov in iz spremembe družbene strukture, ki je temu sledila, vznikle nove potrebe in interesi, ki staremu gentilnemu redu niso bili samo tuji, ampak so se z njim v vsakem pogledu križali. Interesi rokodelskih skupin, ki so nastale zaradi delitve dela, posebne potrebe mesta so zahtevale nove organe; vsaka teh skupin pa je bila sestavljena iz ljudi, ki so pripadali najrazličnejšim gensom, fratrijam in plemenom; v vsaki so bili celo tujci. Ti organi so morali torej nastajati izven gentilne ureditve, poleg nje in zato proti njej. - V vsaki gentilni korporaciji pa se je ta spor interesov spet uveljavil in je dosegel svoj višek s tem, da so bili združeni v istem gensu in v istem plemenu bogati in revni, oderuhi in dolžniki. - Temu se je pridružila še množica novega, gentilnim skupnostim tujega prebivalstva, ki je moglo, kakor npr. v Rimu, postati v deželi sila, bilo pa je preštevilno, da bi bilo polagoma lahko sprejeto v krvno sorodne rodove in plemena. Gentilne skupnosti so bile v nasprotju s to množico zaključene, privilegirane korporacije. Prvotna samobitna demokracija se je sprevrgla v osovraženo aristokracijo. - Sicer pa je gentilna ureditev zrasla iz družbe, ki ni poznala notranjih nasprotij in je bila tudi prikladna samo za takšno družbo. Razen javnega mnenja ni imela prisilnih sredstev. Zdaj pa je nastala družba, ki se je zaradi vseh svojih ekonomskih življenjskih pogojev morala razcepiti na svobodne in sužnje, na izkoriščajoče bogataše in izkoriščane reveže, družba, ki teh nasprotij ne le ni mogla spet izgladiti, ampak jih je morala čedalje bolj stopnjevati. Takšna družba je edinole lahko obstajala bodisi v neprestanem odkritem medsebojnem boju teh razredov ali pa pod gospostvom neke tretje sile, ki je, stoječa na videz nad nasprotujočimi si razredi, preprečevala odkrit spopad med njimi in dopuščala, da se izbojuje razredni boj kvečjemu na ekonomskem torišču, v tako imenovani zakoniti obliki. Gentilna ureditev se je bila preživela. Zrušila jo je delitev dela in njen sad: cepitev družbe v razrede. Nadomestila jo je država.
Tri glavne oblike, v katerih je na razvalinah gentilne ureditve zrasla država, smo že podrobno obravnavali. Atene so zgled najčistejše, najbolj klasične oblike: tu je zrasla država neposredno in pretežno iz razrednih nasprotij, ki so se razvila v gentilni družbi sami. V Rimu postane gentilna družba strnjena aristokracija sredi številnega, brezpravnega, toda z dolžnostmi obloženega plebsa, ki je zunaj nje. Zmaga plebsa zruši staro gentilno ureditev in ustanovi na njenih ruševinah državo, v kateri kmalu popolnoma izgineta obadva, gentilna aristokracija in plebs. Pri nemških zmagovalcih nad rimskim cesarstvom končno nastane država neposredno iz osvojitve velikih tujih ozemelj, za katerih obvladanje ne nudi gentilna ureditev nobenih sredstev. Ker pa s to osvojitvijo ni združena niti resna borba s starim prebivalstvom niti naprednejša delitev dela in ker je ekonomska razvojna stopnja zmagovaleev in premaganih skoraj enaka - ekonomski temelj družbe ostane torej isti - se gentilna ureditev lahko ohrani dolga stoletja v spremenjeni, teritorialni obliki kot marka in se v oslabljeni obliki za nekaj časa pomladi celo v poznejših plemiških in patricijskih, da, celo v kmečkih rodovih, kakor na Dithmarskem.[E_3]
Država torej nikakor ni oblast, vsiljena družbi od zunaj, a prav tako ni "dejanskost nravstvene ideje", "podoba in dejanskost razuma", kakor zatrjuje Hegel, [75] ampak je proizvod družbe na določeni razvojni stopnji, je priznanje, da se ta družba zapleta v nerešljivo protislovje s samo seboj, priznanje, da se je razcepila v nespravljiva nasprotja, katerih ne more več obvladati. Da bi pa ta nasprotja, tj. razredi še z nasprotujočimi si ekonomskimi interesi, ne požrla sebe in družbe v brezplodnem boju, je postala potrebna sila, ki je na videz nad družbo, katera naj spor duši in ga drži v mejah "reda"; in ta sila, ki je izšla iz družbe, a se postavlja nad njo in se ji čedalje bolj odtujuje, je država.
Prva značilnost države v primerjavi s staro gentilno organizacijo je razdelitev državljanov glede na ozemlje. Kakor smo videli, stare gentilne skupnosti, ki so jih ustvarile in družile krvne vezi, niso več ustrezale, večinoma zato, ker so predpostavljale vezanost svojih članov na določeno ozemlje, ta pa je že zdavnaj minila. Ozemlje je ostalo, toda ljudje so se selili. Za izhodišče nove organizacije so vzeli torej razdelitev ozemlja in pustili občanom, da ne glede na gens in pleme izpolnjujejo svoje javne pravice in dolžnosti tam, kjer so se naselili. Ta organizacija državljanov po krajevni pripadnosti je skupna vsem državam. Zato se nam zdi naravna; toda videli smo, kako dolgi in trdi boji so bili potrebni, preden je mogla v Atenah in Rimu nadomestiti staro organizacijo po rodovih.
Druga značilnost je ustanova javne oblasti, ki se ne ujema več neposredno s prebivalstvom, ki se samo organizira kot oborožena sila. Ta posebna javna oblast je nujna, ker je po cepitvi v razrede postala samodejna oborožena organizacija prebivalstva nemogoča. Tudi sužnji spadajo k prebivalstvu; 90.000 atenskih občanov tvori nasproti 365.000 sužnjem samo privilegiran razred. Ljudska vojska atenske demokracije je bila proti sužnjem naperjena aristokratska javna oblast in jih je brzdala; toda tudi za brzdanje občanov je postalo potrebno orožništvo, kakor smo že prej povedali. Ta javna oblast obstoji v vsaki državi; ne sestoji samo iz oboroženih ljudi, ampak tudi iz materialnih priveskov, ječ in prisilnih zavodov vseh vrst, o katerih ni gentilna družba nič vedela. V družbah, v katerih se še niso razvila razredna nasprotja, in na odročnih ozemljih, kakor včasih in ponekod v Združenih državah Amerike, je lahko zelo neznatna in domala nezaznavna. Krepi pa se v enaki meri, kot se zaostrujejo razredna nasprotja v notranjosti države in kot postajajo države, ki meje druga na drugo, večje in bolj obljudene - poglejmo samo današnjo Evropo, kjer sta razredni boj in osvajalna tekma pritirala javno oblast do take višine, da grozi pogoltniti celotno družbo in celo državo.
Za vzdrževanje javne oblasti so potrebni prispevki državljanov - davki. Ti so bili v gentilni ureditvi popolnoma neznani, danes pa lahko dosti pripovedujemo o njih. Napredujoči civilizaciji tudi ti ne zadostujejo več; država izdaja menice na prihodnost, najema posojila - državne dolgove. Tudi o tem ve stara Evropa marsikaj povedati.
S tem, da imajo uradniki javno oblast in pravico izterjevati davke, stoje kot organi družbe nad družbo. Svobodno, prostovoljno spoštovanje, ki so ga izkazovali ljudje organom gentilne ureditve, jim ni dovolj, tudi če bi ga mogli doseči. Kot nosilci oblasti, ki se družbi odtujuje, morajo dosezati ugled z izjemnimi zakoni, zaradi katerih uživajo posebno svetost in nedotakljivost. Najbolj propali policijski sluga civilizirane države ima več "avtoritete" kakor vsi organi gentilne družbe skupaj; toda najmogočnejši knez in največji državnik ali vojskovodja v dobi civilizacije lahko zavida najbolj neznatnemu gentilnemu glavarju neprisiljeno in nesporno spoštovanje, ki so mu ga izkazovali. Ta stoji pač sredi družbe, oni je prisiljen, da hoče predstavljati nekaj, kar je zunaj nje ali nad njo.
Ker je nastala država iz potrebe, da bi brzdala razredna nasprotja, in ker je hkrati nastala sredi spora med temi razredi - je praviloma država najmočnejšega, ekonomsko vladajočega razreda, ki postane z njeno pomočjo tudi politično vladajoči razred in si tako pridobi novih sredstev za brzdanje in izkoriščanje zatiranega razreda. Tako je bila antična država predvsem država gospodarjev sužnjev, da je krotila sužnje, kakor je bila fevdalna država organ plemstva, da je krotila tlačanske in podložne kmete, in je sodobna predstavniška država orodje za izkoriščanje mezdnega dela po kapitalu. Izjemoma pa nastanejo razdobja, ko sta med seboj boreča se razreda v takšnem ravnotežju, da državna oblast kot dozdevna posrednica dobi trenutno neko samostojnost nasproti obema. Tako npr. absolutna monarhija 17. in 18. stoletja, ki je držala v ravnotežju plemstvo in buržoazijo; ali bonapartizem v prvem in zlasti v drugem francoskem cesarstvu, ki je izigraval proletariat proti buržoaziji in buržoazijo proti proletariatu. Najnovejše dejanje te vrste, pri katerem sta vladajoči in vladani enako komična, je nova nemška država bismarekovske nacije: tu držijo v ravnotežju kapitaliste in delavce, oboje pa enako sleparijo v korist propadlih pruskih podeželskih junkerjev.
Razen tega se v večini zgodovinskih držav odrnerjajo državljanom priznane pravice po premoženju, s čimer je naravnost povedano, da je država organizacija posedujočega razreda za obrambo pred neposedujočim. Tako je že pri atenskih in rimskih premoženjskih razredih, tako je v srednjeveški fevdalni državi, kjer je politično moč določala velikost zemljiške posesti. Tako je z volilnim cenzusom modernih predstavniških držav. To politično priznanje posestnih razlik pa nikakor ni bistveno. Nasprotno, to priznanje označuje nizko stopnjo državnega razvoja. Najvišja državna oblika, demokratična republika, ki postaja v naših sodobnih družbenih razmerah čedalje bolj neogibna in ki je tista državna oblika, v kateri bo edino mogoče izbojevati poslednji odločilni boj med proletariatom in buržoazijo - ta demokratična republika ne ve uradno ničesar več o posestnih razlikah. V njej uveljavlja bogastvo svojo moč posredno, toda toliko bolj zanesljivo. Na eni strani v obliki neposredne uradniške korupcije, za kar je klasičen primer Amerika, na drugi strani v obliki zveze med vlado in borzo, ki se izvaja tem laže, kolikor bolj rastejo državni dolgovi in kolikor bolj koncentrirajo delniške družbe v svojih rokah ne le transport, ampak tudi produkcijo samo in imajo spet v borzi svoje središče. Razen Amerike je prepričevalen primer tega najnovejša francoska republika, pa tudi krepostna Švica se je izkazala na tem torišču. Da za to bratsko zvezo med vlado in borzo ni potrebna demokratična republika, dokazuje poleg Anglije nova nemška država, kjer se ne da ugotoviti, koga je splošna volilna pravica dvignila više, Bismarcka ali Bleichroderja. In končno vlada posedujoči razred neposredno z volilno pravico. Dokler zatirani razred, v našem primeru torej proletariat, še ni toliko zrel, da bi se sam osvobodil, tako dolgo bo v svoji večini priznaval obstoječi družbeni red za edino mogoči red in bo politično na repu kapitalističnega razreda, njegovo skrajno levo krilo. V enaki meri kot dozoreva za svojo osamosvojitev, se konstituira tudi kot posebna stranka, voli svoje zastopnike, ne pa zastopnikov kapitalistov. Splošna volilna pravica je torej merilo za stopnjo zrelosti delavskega razreda. Več v današnji državi ne more biti in ne bo nikoli. A tudi to zadostuje. Tistega dne, ko bo pokazal toplomer splošne volilne pravice, da v delavskih vrstah vre, bodo vedeli delavci prav tako dobro kakor kapitalisti, pri čem so.
Država torej ni od vekomaj. Bile so družbe, ki so prebile brez nje, ki o državi in državni oblasti niso imele pojma. Na določeni stopnji ekonomskega razvoja, ki je bila nujno povezana s cepitvijo družbe v razrede, je zaradi te cepitve postala država nujnost. Zdaj se bližamo z naglimi koraki taki razvojni stopnji produkcije, ko bo obstoj teh razredov ne le nehal biti nujnost, ampak bo postal dejanska ovira produkcije. Izginili bodo prav tako neogibno, kakor so nekdaj nastali. Z njimi bo neogibno izginila tudi država. Družba, ki bo na novo organizirala produkcijo na osnovi svobodne in enake asociacije proizvajalcev, bo postavila ves državni stroj tja, kamor bo takrat spadal: v muzej za starine, zraven kolovrata in bronaste sekire.
Civilizacija je torej glede na to, kar je bilo povedano prej, tista družbena razvojna stopnja, na kateri se delitev dela, iz nje izvirajoča menjava med posamezniki in blagovna produkcija, ki obsega oboje, popolnoma razvijejo in zrevolucionirajo vso prejšnjo družbo.
Produkcija na vseh prejšnjih družbenih stopnjah je bila v bistvu skupna, kakor je bila skupna tudi potrošnja z neposredno razdelitvijo produktov v večjih ali manjših komunističnih občestvih. Ta skupna produkcija se je vršila v najožjih mejah; toda iz nje je izviralo gospostvo producentov nad njihovim produkcijskim procesom in njihovim produktom. Oni vedo, kaj bo s produktom: porabili ga bodo, njihovih rok ne bo zapustil. In dokler poteka produkcija na tej osnovi, ne more zrasti producentom čez glavo, ne more roditi njim nasproti nikakih pošastnih, tujih sil, kakor se to redno in neogibno dogaja v civilizaciji.
Toda v ta produkcijski proces se polagoma vriva delitev dela. Ta izpodkoplje skupnost produkcije in prilaščanja. Prilaščanje posameznikih postane prevladujoče pravilo in rodi s tem menjavo med posamezniki - kakor, smo raziskali prej. Blagovna produkcija postane polagoma gospodujoča oblika.
Z blagovno produkcijo, s produkcijo ne več za lastno uporabo, ampak za menjavo, prehajajo proizvodi nujno iz rok v roke. Producent odda svoj proizvod v menjavo in ne ve več, kaj se bo z njim zgodilo. Brž ko nastopi denar in z denarjem trgovec kot posrednik med producenti, se menjalni proces še bolj zamota; končna usoda proizvodov je še bolj negotova. Trgovcev je mnogo, in nihče od njih ne ve, kaj dela drugi. Blago zdaj že ne prehaja več samo iz roke v roko, ampak potuje tudi od trga do trga; producenti so izgubili oblast nad celotno produkcijo področja na katerem živijo, a trgovci je niso dobili. Proizvodi in produkcija postanejo odvisni od naključja.
Toda naključje je samo en pol medsebojne odvisnosti, njen drugi pol se imenuje nujnost. V naravi, kjer se tudi zdi, da gospoduje naključje, smo na vsakem posameznem področju že zdavnaj dokazali notranjo nujnost in zakonitost, ki se uveljavlja v tem naključju. Kar pa velja za naravo, velja tudi za družbo. Čim bolj se določena družbena dejavnost, vrsta družbenih procesov, odteguje zavestnemu nadzorstvu ljudi in jim raste čez glavo, čim bolj se zdi prepuščena golemu naključju, tem bolj se v takem naključju kot naravna nujnost uveljavljajo tej dejavnosti lastni notranji zakoni. Taki zakoni obvladujejo tudi naključja blagovne produkcije in blagovne menjave; posameznemu producentu in menjalcu stoje nasproti kot tuje, spočetka celo neznane sile, katerih naravo je treba šele s trudom raziskati in spoznati. Ti ekonomski zakoni blagovne produkcije se spreminjajo z različnimi razvojnimi stopnjami te produkcijske oblike, v splošnem pa je vse razdobje civilizacije pod njihovim gospostvom. In še danes obvladuje produkt producente, še danes celotne družbene produkcije ne ureja skupno premišljeni načrt, ampak jo urejajo slepi zakoni, ki se uveljavljajo z elementarno silo - konec koncev v vibarjih periodičnih trgovinskih kriz.
Prej smo videli, kako postane človeška delovna sila na precej zgodnji razvojni stopnji produkcije sposobna ustvarjati znatno več proizvodov, kakor je potrebno za vzdrževanje proizvajalcev, in kako je ta razvojna stopnja v glavnem prav tista, na kateri nastopita delitev dela in menjava med posamezniki. Ni več dolgo trajalo in odkrili so veliko "resnico", da je lahko blago tudi človek, da je mogoče človeško silo zamenjati in izrabiti, če spremeniš človeka v sužnja. Komaj so začeli ljudje z menjavanjem, so že menjavali tudi sami sebe. Aktiv je postal pasiv, pa naj so ljudje to hoteli ali ne.
S suženjstvom, ki se je v civilizaciji najpopolneje razvilo, je nastopila prva velika cepitev družbe v izkoriščajoči in izkoriščani razred. Ta cepitev se je vlekla skozi vse civilizirano razdobje. Suženjstvo je prva, antičnemu svetu lastna oblika izkoriščanja; njej sledi tlačanstvo v srednjem veku in mezdno delo v novejši dobi. To so tri velike oblike hlapčevstva, ki so značilne za tri velike dobe civilizacije; odkrito, v novejšem času pa zastrto suženjstvo jih spremlja venomer.
Stopnjo blagovne produkcije, s katero se civilizacija prične, označuje v ekonomskem pogledu uvedba: 1. kovinskega denarja, z njim denarnega kapitala, obresti in oderuštva; 2. trgovcev kot posredniškega razreda med producenti; 3. privatne zemljiške lastnine ter hipoteke in 4. suženjskega dela kot gospodujoče oblike produkcije. Družinska oblika, ki ustreza civilizaciji in ki je z njo definitivno zavladala, je monogamija, gospostvo moža nad ženo, in posamična družina kot gospodarska enota družbe. To, kar veže civilizirano družbo, je država, ki je v vseh klasičnih razdobjih brez izjeme država vladajočega razreda in v vseh primerih v bistvu stroj za brzdanje zatiranega, izkoriščanega razreda. Značilni za civilizacijo sta še: na eni strani ustalitev nasprotja med mestom in podeželjem kot osnove celotni družbeni delitvi dela; na drugi strani uvedba oporoke, s čimer lahko lastnik tudi še po svoji smrti razpolaga s svojo lastnino. Te ustanove, ki je v ostrem nasprotju s staro gentilno ureditvijo, v Atenah do Solona niso poznali. V Rimu je bila uvedena že zgodaj, kdaj, ne vemo,[E_4] pri Nemcih so jo uvedli farji, da bi lahko pobožni Nemci neovirano zapuščali svoje premoženje Cerkvi.
S to osnovno ureditvijo je izvršila civilizacija stvari, katerim stara gentilna družba niti zdaleč ni bila kos. Izvršila pa jih je tako, da je razgibala najbolj umazame človeške nagone in strasti in jih razvila v škodo vseh drugih človeških nagnjenj. Nizkotna lakomnost je bila gibalna sila civilizacije od njenega prvega dne do danes, njen edini odločujoči cilj pa bogastvo, bogastvo in še bogastvo, ne družbeno bogastvo, ampak bogastvo posameznega zanikrnega individua. Če so ji pri tem padli v naročje uspehi čedalje bolj razvijajoče se znanosti in v več razdobjih tudi najlepši cvet umetnosti, se je to zgodilo samo zato, ker brez njih ne bi bila mogoča popolna osvojitev vseh bogastev našega časa.
Ker je osnova civilizacije izkoriščanje enega razreda po drugem, se giblje ves njen razvoj v nenehnem protislovju. Sleherni korak naprej v produkciji pomeni hkrati korak nazaj v položaju zatiranega razreda, tj. velike večine. Sleherna dobrota za nekatere je nujno zlo za druge; sleherna nova osvoboditev enega razreda pomeni novo zatiranje za drug razred. To najbolj neovržno dokazuje uvedba strojev; njene posledice so danes splošno znane. In če pri barbarih, kakor smo videli, še skoraj ni bilo mogoče razločevati med pravicami in dolžnostmi, potem civilizacija tudi največjemu tepcu jasno pokaže razlike in nasprotja med obojimi, ko prepušča enemu razredu domala vse pravice, drugemu pa nalaga domala vse dolžnosti.
Tako pa ne bi smelo biti. Kar je dobro za vladajoči razred, bodi dobro za vso družbo, s katero se vladajoči razred identificira. Čim bolj torej napreduje civilizacija, tem bolj je prisiljena prikrivati zlo, ki ga je sama ustvarila, s plaščem ljubezni, ga lepšati ali tajiti, skratka, uporabljati običajno hinavščino, ki je niso poznale niti prejšnje družbene oblike in tudi ne prve stopnje civilizacije in ki doseže višek s trditvijo: izkoriščajoči razred izkorišča zatirani razred edino in izključno v prid izkoriščanega razreda samega, in če le-ta tega ne uvidi, ampak postaja celo uporen, potem je to najbolj grda nehvaležnost do dobrotnikov, izkoriščevalcev.[E_5]
In zdaj za sklep Morganovo sodbo o civilizaciji:
"Od nastopa civilizacije narašča bogastvo tako neznansko, so njegove oblike tako raznovrstne, je njegova uporaba tako obsežna in upravljanje v korist lastnikov tako spretno, da je postalo to bogastvo nasproti ljudstvu sila, ki je ni mogoče obvladati. Čloeški duh stoji zmeden in osupel pred svojo lastno stvaritvijo. A vendar pride čas, ko bo človeški razum zagospodoval nad bogastvom, ko bo razum določal tako odnos države do lastnine, katero varuje, kakor tudi meje pravic lastnikov. Koristi družbe imajo brezpogojno prednost pred koristmi posameznikov, a oboje je treba spraviti v pravično in skladno razmerje. Samo lov za bogastvom ni končni namen človeštva, če naj ostane napredek zakon prihodnosti, kakor je bil zakon preteklosti. Čas, ki je potekel od začetka civilizacije, je le majhen drobec minulega življenja človeštva, samo majhen drobec tistega časa, ki je še pred njim. Grozeče stoji pred nami razpad družbe kot konec tiste zgodovinske poti, katere edini cilj je bogastvo; kajti takšna pot vsebuje elemente svojega lastnega uničenja. Demokracija v upravi, bratstvo v družbi, enakost pravic, splošna vzgoja, bodo posvetile naslednjo, višjo družbeno stopnjo, za katero nenehoma težijo izkušnja, razum in znanost. To bo oživitev svobode, enakosti in bratstna starih gensov - toda v višji obliki."
[Morgan, op., str. 552. - Ured.]
[E_1] Posebno na severozahodni obali Amerike, glej pri Bancroftu. Pri Haidaih na Otoku kraljice Charlotte so gospodinjstva, kjer je do sedemsto oseb pod eno streho. Pri Nootkih so živela cela plemena pod eno streho.
[E_2] V Korintu je znašalo število sužnjev v dobi razcveta mesta 460.000, v Egini 470.000 v obeh mestih jih je bilo desetkrat toliko kakor svobodnib državljanov.
[E_3] Prvi zgodovinar, ki je imel vsaj približen pojem o bistvu gensa, je bil Niebuhr, za kar se mora zahvaliti - tudi za svoje, brez pomisleka v pojem gensa prenesene zmote - svojemu poznanstvu z dithmarskimi rodovi. [Dithmarsko, pokrajina v zdanjem Schleswigu-Holsteinu, je bilo od začetka 13. stoletja do sredine 16. stoletja povsem samostojno. Ko je okrog i3. stoletja izginilo domače plemstvo, je nastala skupnost samoupravnih kmečkih občin, katerih podlaga so bili v glavnem stari kmečki gensi. Do 14. stoletja je imela vrhovno oblast pokrajinska skupščina, nato je ta oblast postala predstavniška. Tudi še po razkosanju med Dance m Holsteince je Dithmarsko ohranilo svoje občine in delno samostojnost tja v drugo polovico 19. stoletja.]
[E_4] Lassallov "System der erworbenen Rechte" ["Sistem pridobljenih pravic"] se v drugem delu suče v glavnem okoli teze, češ da je rimski testament tako star kakor Rim sam in da v rimski zgodovini nikoli "ni bilo dobe brez testamentov", ampak da je testament nastal iz kulta pokojnikov v predrimski dobi. Lassalle kot veren staroheglovec ne izvaja rimskih pravnih določil iz rimskih družbenih odnosov, ampak iz "spekulativnega pojma" volje. Tako pride do svoje popolnoma nezgodovinske trditve. Temu se ne moremo čuditi v knjigi, ki na osnovi istega spekulativnega pojma pride do sklepa, da je bil pri rimskem dedovanju prenos premoženja čisto postranska stvar. Lassalle ne veruje samo v iluzije rimskih juristov, posebno iz starejše dobe, ampak jih še povečuje.
[E_5] Sprva sem nameraval vzporediti Morganovo in svojo kritiko s sijajno kritiko civilizacije, ki je raztresena v delih Charlesa Fouriera. Žal ne utegnem. Omenim naj le, da že Fourier šteje monogamijo in zemljiško lastnino za dva glavna znaka civilizacije in da ju imenuje vojna bogatega proti revežu. Tudi pri njem že srečamo globoko spoznanje, da so posamične družine ("les familles incoherentes") gospodarske enote v vseh pomanjkljivih, v nasprotja razklanih družbah.
[73] Anglosasi so tedaj šli v boj z Normani tudi s prav primitivnim orožjem, v svoji vojaški ureditvi pa so ohranili še nekaj ostankov gentilne družbe.
[74] "Sam si to hotel, George Dandin!" iz Molierovega dela George Dandin ali osramočeni soprog".
[75] Hegel: "Grundlinien der Philasophie des Rechts", §§ 257 in 360.