Friedrich Engels
Napisano: od maja do junija 1876;
Prvič izdano: Die Neue Zeit, 2. zvezek, 1896;
Vir: MEID, IV. zvezek, Cankarjeva Založba, 1968;
Prepis/HTML oblika: A.M..
Svoj sestavek o vlogi dela pri razvoju človeka je Engels pisal sprva kot uvod v obsežnejše delo z naslovom »Über die drei Grundformen der Knechtschaft« (»O treh temeljnih oblikah sužnosti«), ki ga je namenil za list »Volkstaat« (»Ljudska država«). Kasneje je sestavku dal naslov »Die Knechtung des Arbeiters. Einleitung« (»Zasužnjevanje delavca. Uvod«), ko pa pričetega dela ni dokončal, je uvodnemu delu, ki ga je napisal junija 1876, dal sedanji naslov in ga uvrstil v drugi sveženj svojega gradiva za »Dialektiko prirode«.
Sestavek je bil objavljen v reviji »Die Neue Zeit« (»Novi čas«) šele leta 1896 (2. zvezek).
»Delo je vir vsega bogastva,« pravijo politični ekonomisti. To je res – poleg narave; ta dobavlja delu surovino, ki jo delo spreminja v bogastvo. Toda delo je še neskončno več kakor to. Delo je prvi temeljni pogoj vsega človeškega življenja, in to tako zelo, da moramo v nekem smislu reči: delo je ustvarilo človeka samega.
Pred več tisočletji, v še ne trdno dognanem obdobju tiste dobe, ki jo geologi imenujejo terciar, bržkone ob njenem koncu, je živel nekje v vročem zemeljskem pasu – verjetno na veliki celini, ki je zdaj potopljena na dnu Indijskega ocena – rod posebno visoko razvitih, človeku podobnih opic. Darwin nam je približno opisal te naše prednike. Po vsem telesu so bili porasli z dlako, imeli so brado in koničaste uhlje in živeli so v tropah po drevju. [1]
Te opice so se verjetno največ zaradi svojega načina življenja, ki daje pri plezanju rokam drugo opravilo kakor nogam, polagoma odvadile pomagati si pri hoji po ravnih tleh z rokami in so začele hoditi čedalje bolj pokončno. S tem je bil storjen odločilni korak za prehod od opice k človeku.
Vse še zdaj živeče človeku podobne opice lahko stojijo zravnano in lahko hodijo samo po dveh nogah, toda le za silo in zelo okorno. naravno pa hodijo napol pokončno in uporabljajo pri tem tudi roke. Večina opic se opira s členki pesti ob tla in pomika truplo s skrčenimi nogami med dolgimi rokami, tako kakor hodi hromec z berglami. Sploh lahko še danes opazujemo pri opicah vse prehodne stopnje od hoje po štirih do hoje po dveh nogah. Vendar ni hoja po dveh nogah pri nobeni od njih postala kaj več ko sredstvo v sili.
Če je torej postala pokončna hoja pri naših kosmatih prednikih najprej pravilo in sčasoma nujnost, se je to zgodilo pač zato, ker so roke dobivale medtem čedalje več drugih opravil. Tudi pri opicah je že deloma deljena raba rok in nog. Kakor smo že omenili, se uporablja roka pri plezanju drugače kakor noga. Opice trgajo in držijo hrano predvsem z rokami, tako kakor sesalci nižjih vrst s prednjimi šapami. Z rokami si nekatere opice spletajo gnezda na drevesih ali celo, kakor šimpanz, strehe med vejami, da se zavarujejo pred vremenskimi neprilikami.
Opravila, za katera so naši predniki med prehodom od opic k človeku veliko tisočletij privajali svojo roko, so torej morala biti skraja zelo preprosta. Najprimitivnejši divjaki, celo divjaki, pri katerih moramo domnevati, da so se vrnili v stanje, ki je bolj podobno živalskemu, in so hkrati tudi telesno nazadovali, celo ti so še vedno visoko nad prehodnimi bitji. Preden je človeška roka predelala prvi kremen v nož, je lahko potekla tako dolga doba, da se nam zgodovinska doba, ki nam je znana, zdi neznatna, če jo primerjamo z njo. Toda odločilni korak je bil storjen: roka je postala svobodna in je lahko pridobivala vedno nove spretnosti; tako pridobljena večja gibčnost se je podedovala ter razmnoževala iz roda v rod.
Roka ni torej samo organ dela, temveč je tudi njegov produkt. Samo z delom, s prilagajanjem vedno novim opravilom, s tem, da se je tako pridobljena posebna izoblikovanost mišic, sklepov, in po daljši dobi tudi kosti, podedovala, in s tem, da se je ta podedovana izpopolnitev nenehno ponavljala pri novih, čedalje bolj zamotanih opravilih, je človeška roka pridobila tisto visoko stopnjo popolnosti, da je lahko pričarala Raffaelove slike, Thorwaldsenove kipe in Paganinijevo glasbo.
Vendar roka ni bili sama zase. bila je le ud celotnega, skrajno zamotanega organizma. In kar je koristilo roki, je koDa se branijo pred sovražniki, zgrabijo z rokami krepelce ali pa jih obmetavajo s plodovi in kamenjem. Z rokami opravljajo v ujetništvu vrsto preprostih opravil, ki so se jih naučile od človeka. Toda prav tu vidimo, kako velika je razdalja med nerazvito roko celo človeku najbolj podobne opice in človeško roko, ki se je s stotisočletnim delom razvila do visoke stopnje. Število in splošna razvrstitev kosti in mišic sta pri obeh enaka; vendar lahko roka najprimitivnejšega divjaka izvrši na stotine opravil, ki jih ne more posnemati nobena opičja roka. Nobena opičja roka ni nikoli naredila še tako preprostega noža iz kamna.ristilo tudi vsemu telesu, ki mu je rabila – in sicer na dvojen način.
Najprej zaradi zakona korelacije rasti, kakor je imenoval to Darwin. Po tem zakonui so določene oblike posameznih delov nekega organskega bitja vedno navezane na določene oblike drugih delov, ki navidezno niso z njim v nikaki zvezi. Vse živali npr., ki imajo rdeča krvna telesca brez staničnega jedra in katerih tilnik je zvezan s prvim vretencem po vseh sklepnih ploskvicah (kondilih), imajo brez izjeme tudi mlečne žleze za dojenje mladičev. Sesalci z razcepljenimi parklji imajo praviloma sestavljen želodec za prežvekovanje. Spremembe nekih oblik povzročajo, da se spremenijo tudi oblike drugih telesnih delov, ne znamo pa si razložiti te zveze. Popolnoma bele mačke z modrimi očmi so vedno ali skoraj vedno gluhe. Ko se je človeška roka polagoma izpopolnjevala in ko se je hkrati izoblikovala noga za pokončno hojo, je to brez dvoma učinkovalo pod vplivom take korelacije tudi na druge dele organizma. Toda ta vpliv je še vedno premalo raziskan, da bi mogi o njem reči kaj več kakor to, da ga ugotavljamo.
Veliko važnejše je, da je razvoj roke neposredno vzvratno učinkoval na ostali organizem, kar lahko dokažemo. Dejali smo že, da so bili naši opičji predniki družabna bitja; očitno je nemogoče, da bi človek, ta najbolj družabna žival, izviral od kakšnega najbližjega ne družabnega prednika. Gospostvo nad naravo, ki se je začelo z oblikovanjem roke, z delom, je pri slehernem novem napredku širilo človekovo obzorje. Na prirodnih predmetih je človek odkrival vedno nove, dotlej neznane lastnosti. Po drugi strani je izpolnjevanje dela nujno prispevalo k temu, da so se člani družbe tesneje povezali, ker so se z delom množili primeri medsebojne pomoči, sodelovanja in se je jasnila zavest, da je tako sodelovanje koristno za vsakega posameznika. Skratka, nastajajoči ljudje so spoznali, da si imajo kaj povedati. Potreba si je ustvarila svoj organ: nerazviti opičji grgravec se je polagoma, vendar vztrajno preoblikoval; modulaciji je sledila popolnejša modulacija in ustni organi so se polagoma naučili izgovarjati različne artikulirane glasove drugega za drugim.
Da je ta razlaga nastanka govora iz dela in z delom edino pravilna, nam dokazuje primerjava z živalmi. Tisto malenkost, ki si jo imajo tudi najrazvitejše živali sporočati, si lahko sporočajo tudi brez artikuliranega govora. Tega, da ne more govoriti in razumeti človeške govorice, ne občuti kot pomanjkljivost nobena v naravi živeča žival. Čisto drugače je, če jo človek udomači. Pes in konj sta si v občevanju s človekom pridobila tako dober posluh za artikuliran govor, da se lahko naučita razumeti vsak jezik toliko, kolikor daleč sega njuno predstavno območje. Pridobila sta si tudi zmožnost občutiti npr. vdanost človeku, hvaležnost itd., kar jima je bilo prej tuje, in kdor se dosti ukvarja s temi živalmi, je skoraj prepričan, da te živali zdaj že dostikrat občutijo kot pomanjkljivost to, da ne morejo govoriti. Te pomanjkljivosti pa žal zaradi njihovih glasilk, ki so razvite preveč samo v določeno smer, ni mogoče odpraviti. Kjer pa tak organ obstoji, zgine do neke mere tudi ta nezmožnost. Ustni organi ptičev so gotovo kar se da različni od človeških, in vendar so ptiči edine živali, ki se naučijo govoriti, in ptič z najgršim glasom, papiga, govori najbolje. Nikar ne recite, da ne razume, kaj govori. Res je, da lahko ure in ure ponavlja ves svoj besedni zaklad zgolj iz veselja do govorjenja in človeške družbe. Vendar jo v mejah njenega predstavnega območja tudi lahko naučimo, da razume, kaj govori. Naučite papigo psovk, tako da si bo predstavljala, kaj pomenijo (to je največja zabava mornarjev, ki se vračajo iz vročih krajev); razdražite jo in kmalu boste videli, da bo uporabljala svoje psovke prav tako pravilno kakor kakšna berlinska branjevka. Prav tako pri prosjačenju za slaščice.
Najprej delo, za njim in potem skupaj z njim govor – to sta bili bistveni gonilni sili, pod katerih vplivom so se opičji možgani polagoma spremenili v človeške, ki so kljub vsej podobnosti veliko večji in popolnejši. Z nadaljnjim razvojem možganov se je hkrati razvijalo njegovo najbližje orodje – čutila. Kakor postopni razvoj govora nujno spremlja ustrezajoče izboljšanje slušnega organa, tako tudi razvoj možganov spremlja izpopolnjevanje vseh čutil sploh. Orel vidi veliko dlje od človeka, vendar pa vidi človeško oko na stvareh dosti več kot orlovo. Pes ima sicer občutljivejši nos kakor človek, vendar ne razlikuje niti ene stotine vonjev, ki pomenijo človeku znamenja za različne stvari. In tip, ki je pri opici komaj na začetni stopnji, se je razvil šele z razvojem človeške roke, z delom. Razvoj možganov in njim podrejenih čutil, zavesti, ki se je vedno bolj jasnila, sposobnosti za abstrakcije in sklepanje, ta razvoj je spet vzvratno vplival na delo in govor ter ju vedno znova spodbujal k nadaljnjemu razvoju. Ta nadaljnji razvoj se tedaj, ko se je človek dokončno ločil od opice, ni končal, temveč je v splošnem zelo napredoval, čeprav je bil po svoji stopnji in smeri različen pri raznih ljudstvih in v raznih dobah in čeprav ga je ponekod krajevno in začasno nazadovanje celo pretrgalo. Po eni strani ga je močno pospeševal, po drugi strani pa usmerjal v določnejše smeri neki nov element, ki se je pojavil z nastopom popolnoma razvitega človeka – družba.
Gotovo so potekla stotisočletja, ki v zgodovini Zemlje ne pomenijo več kakor sekunde v človeškem življenju*, preden je iz trope opic, ki so plezale po drevju, nastala človeška družba. Toda naposled se je vendarle pojavila. In kje vidimo spet značilno razliko, ki loči opičjo tropo od človeške družbe? V delu. Tropa opic se je zadovoljevala s tem, da je popasla svoje krmno območje, ki ji ga je odmerila zemljepisna lega ali odpor sosednih trop; tropa se je selila in se borila, da bi si pridobila novo območje, ni pa znala s krmnega območja pridobiti več, kakor ji je dajala narava sama, razen da ga je nevede gnojila s svojimi odpadki. Brž ko so bila vsa območja, ki so dajala hrano, zasedena, se število opičjega prebivalstva ni moglo več povečati; ostalo je lahko kvečjemu enako. Toda vse živali zelo razsipajo hrano in poleg tega v kali uničujejo naravni prirastek. Volk, nasprotno kakor lovec, ne prizanaša srni, ki bi mu naslednje leto lahko daja srnjačka; koze v Grčiji, ki popasejo mlado grmičevje, preden doraste, so ogolile vse gore v deželi. To »roparsko gospodarstvo« živali ima važno vlogo pri postopni spremembi vrst, ker jih sili, da se prilagodijo drugi hrani, kakor so je vajene. Zato dobiva njihova kri drugačno kemično sestavo in vsa telesna konstitucija se polagoma spreminja: vrste, ki so se bile že ustalile, izumirajo. Brez dvoma je to roparsko gospodarstvo veliko prispevalo k preobrazbi naših prednikov v človeka. Pri neki opičji rasi, ki je po svoji inteligenci in prilagodljivosti zelo prekašala druge, je to roparsko gospodarstvo moralo povzročiti, da je uporabljala za hrano čedalje večje število rastlin, da je bilo použitih čedalje več užitnih delov teh rastlin, skratka, da je postajala hrana čedalje bolj mnogovrstna in z njo tudi snovi, ki so prihajale v telo, kar je ustvarilo kemične pogoje za preobrazbo v človeka. Toda vse to še ni bilo pravo, resnično delo. Delo se začne z izdelovanjem orodja. In kaj je najstarejše orodje, ki smo ga našli? Najstarejše, če ga presojamo po najdeni zapuščini prazgodovinskih ljudi in po načinu življenja najzgodnejših zgodovinskih ljudstev kakor tudi sodobnih najbolj primitivnih divjakov? To je orodje za lov in ribolov, prvo je hkrati orožje. Lov in ribolov sta pogoj za prehod od zgolj rastlinske k delno mesni hrani, in v tem imamo spet bistven korak dalje k preobrazbi v človeka. Mesna hrana je vsebovala skoraj izgotovljene najvažnejše snovi, ki jih telo potrebuje za svoje presnavljanje; z njo se je skrajšalo prebavljanje in z njim drugi vegetativni, rastlinskemu življenju ustrezajoči procesi v telesu. Tako je bilo pridobljeno več časa, več snovi in več volje za aktivnost v pravem živalskem (animalnem) življenju. In čim bolj se je nastajajoči človek oddaljeval od rastlin, tem bolj se je tudi dvigal nad živali. Kakor so divje mačke in psi postali sluge človeka, ko so se poleg mesne privadili tudi na rastlinsko hrano, tako je privajanje na mesno hrano poleg rastlinske bistveno pripomoglo, da je dalo nastajajočemu človeku telesno moč in samostojnost. Najbolj bistveno pa je učinkovala mesna hrana na možgane, ki so odslej dobivali veliko več potrebnih snovi za svojo prehrano in razvoj in so se zato lahko iz roda v rod hitreje oblikovali. Naj nam gospodje vegatarijanci ne zamerijo, toda človek ni nastal brez mesne hrane, in četudi je mesna hrana pri vseh nam znanih ljudstvih v tej ali oni dobi privedla do ljudožerstva (pripadniki Berlinčanov, Veletabi ali Vilci so jedli svoje starše še v 10. stoletju), nas do dandanes prav nič ne moti.
Mesna hrana je privedla do dveh novih pridobitev odločilne važnosti: k uporabljanju ognja in udomačenju živali. Prvo je še bolj skrajšalo prebavo, ker so usta dobivala hrano že tako rekoč napol prebavljeno; drugo pa je obogatilo mesno hrano, ker je poleg lova odprlo nov, reden vir te hrane in je razen tega dajalo novo živilo, ki je mesu po svoji sestavi vsaj enakovredno, to je mleko in mlečne izdelke. Tako sta obe pridobitvi postali že neposredno novo sredstvo za osamosvojitev človeka; če bi se tukaj podrobneje ukvarjali z njunimi posrednimi posledicami, bi nas to zavedlo predaleč, čeprav so bile za razvoj človeka in družbe zelo važne.
Kakor se je človek navadil jesti vse, kar je užitno, tako se je tudi navadil živeti v vsakem podnebju. Človek se je razširil po vsej zemlji, kjerkoli se je dalo bivati, on, edina žival, ki je našla v sebi za to dovolj moči. Druge živali, ki so se privadile vsem vrstam podnebja – domače živali in mrčes – se tega niso navadile same, temveč le kot spremljevalke človeka. In prehod iz enakomerno toplega podnebja prvotne domovine v hladnejše kraje, kjer se je leto delilo na zimo in poletje, je povzročil nove potrebe: stanovanje in obleko, da je bil človek zavarovan pred mrazom in vlago, ustvaril je nova delovna področja in s tem nova opravila, ki so človeka čedalje bolj oddaljevala od živali.
Medsebojno sodelovanje rok, govorilnih organov in možganov ne samo pri posamezniku, ampak tudi v družbi, je ljudem omogočilo izvrševati čedalje bolj zamotana opravila, si postavljati in dosegati čedalje višje cilje. Delo se je iz roda v rod bolj spreminjalo, spopolnjevalo, razlikovalo. Lovu in živinoreji se je pridružilo poljedelstvo, nato predenje in tkanje, predelovanje kovin, lončarstvo, plovba. Poleg trgovine in obrti sta nazadnje nastali umetnost in znanost, iz plemen so nastali narodi in države. Razvila sta se pravo in politika in z njima fantastični odraz človeškega žitja in bitja v človekovi glavi: religija. Pred vsemi temi stvaritvami, ki so se pojavljaje predvsem kot produkti glave in ki so navidezno gospodovale nad človeško družbo, so stopali skromni izdelki ročnega dela v ozadje, in sicer tembolj, ker je človek, katerega glava je kovala načrte za delo, že na zelo zgodnji razvojni stopnji družbe (npr. že v enostavni družini) lahko dal izvršiti delo, ki ga je zasnoval, tujim rokam. Vse zasluge za naglo napredovanje civilizacije so pripisovali glavi, razvoju in delovanju možganov. Ljudje so se navadili, da so si razlagali svojo dejavnost iz svojega mišljenja, namesto da bi si jo razlagali iz svojih potreb (ki se seveda zrcalijo v glavi, prehajajo v zavest); tako je sčasoma nastal tisti idealistični svetovni nazor, ki je posebno po propadu antičnega sveta v glavah prevladoval in ki še zmeraj tako prevladuje, da si celo materialistični prirodoslovci Darwinove šole ne morejo jasno predstavljati, kako je nastal človek, ker zaradi omenjenega ideološkega vpliva ne vidijo, kakšno vlogo je imelo pri tem delo.
Omenili smo že, da tudi živali s svojim delovanjem spreminjajo naravo, ki jih obdaja, čeprav ne tako zelo kakor človek; te spremembe okolja, ki jih povzročajo živali same, vplivajo, kakor smo videli, spet vzvratno na svoje povzročitelje. Kajti v naravi ni nobeno dogajanje osamljeno. Vsaka stvar vpliva na drugo in narobe; naši prirodoslovci ne morejo jasno videti najpreprostejši reči večinoma prav zato, ker pozabljajo na to vsestransko gibanje in medsebojno delovanje. Videli smo, da koze ovirajo ponovno pogozditev Grčije; na Sveti Heleni so koze in svinje, ki so jih izkrcali prvi priseljenci, skoraj popolnoma iztrebile staro otoško rastlinstvo in tako pripravile tla, na katerih so se lahko razširile rastline, ki so jih mornarji in kolonisti pripeljali pozneje. Toda kadar živali trajno vplivajo na svojo okolico, se to dogaja nenamerno in je tudi za te živali same nekaj naključnega. Čim bolj pa se ljudje oddaljujejo od živali, tem bolj se spreminja njihov vpliv na naravo v premišljeno, načrtno, k določenim naprej znanim ciljem usmerjeno delovanje. Žival uničuje rastlinstvo kakega ozemlja, ne da bi se zavedala, kaj dela. Človek ga uničuje zato, da bi na očiščeni zemlji sejal žito ali sadil sadno drevje in trto, o kateri ve, da mu bodo večkrat povrnili tisto, kar je posejal in zasadil. Človek prenaša koristne rastline in živali iz ene dežele v drugo in s tem spreminja rastlinstvo in živalstvo celih predelov sveta. Še več. Z umetnim gnojenjem spreminja človeška roka rastline in živali tako, da jih ni več mogoče spoznati. Še vedno zaman iščejo tiste divje rastline, iz katerih so se razvila naša žita. Še vedno je sporno, iz katere divje živali so nastali psi, ki se tudi med seboj tako zelo razlikujejo, ali pa naša prav tako številna plemena konj.
Sicer pa je jasno, da nam ne pride na misel da bi odrekali živalim zmožnost delati namerno in premišljeno. Nasprotno. Namerno dejavnost srečujemo v zarodku že povsod tam, kjer je protoplazma, kjer živa beljakovina eksistira in reagira, to je, kjer se na določene zunanje dražljaje odziva z določeno obliko gibanja, pa naj bo ta še tako preprosta. Take reakcije se dogajajo celo tam, kjer ni še nobene celice, kaj šele, kjer je to živčna celica. Način, kako žužkojede rastline lovijo svoj plen, se zdi v nekem pogledu prav tako nameren, čeprav je popolnoma nezaveden. Pri živalih se razvija zmožnost, da opravljajo zavestna, načrtna dejanja v istem razmerju, v kakršnem se razvija živčni sistem, in dosega pri sesalcih že visoko stopnjo. Pri angleškem lovu na lisico lahko vselej opažamo, kako dobro zna lisica izrabiti svoje poznavanje kraja, da bi ušla zasledovalcem, in kako dobro pozna in izkoristi prednosti ozemlja za to, da zabriše svojo sled. Pri naših domačih živali, ki so se v družbi človekov više razvile, lahko vsak dan opažamo zvite domislice, ki niso nič slabše od otroških domislic. Kakor je namreč razvojna zgodovina človeškega zarodka v materinem telesu samo skrajšana ponovitev milijon let trajajoče zgodovine telesnega razvoja naših živalskih prednikov, začenši s črvom, tako je duševni razvoj otroka samo še bolj skrajšana ponovitev umstvenega razvoja istih prednikov, vsaj kasnejših. Toda vse načrtno delovanje vseh živali ni moglo vtisniti zemlji znamenja njihove volje. Za to je bil potreben človek.
Na kratko povedano, žival samo uporablja zunanjo naravo in povzroča v njej spremembe zgolj s svojo navzočnostjo; človek jo s svojimi spremembami podreja svojim namenom, ji gospoduje. In to je zadnja, bistvena razlika med človekom in drugimi živalmi, in spet je delo tisto, ki ustvarja razliko. [2]
Toda nikar si preveč ne domišljajmo zaradi svojih zmag nad naravo. Za vsako tako zmago se nam narava maščuje. Sleherna zmaga prinaša sicer predvsem tiste posledice, ki smo jih pričakovali, toda v drugi in tretji vrstici so posledice čisto drugačne, nepričakovane, ki le prepogosto prve posledice spet razveljavljajo. Ljudem, ki so zatrli gozdove v Mezopotamiji, Grčiji, Mali Aziji in drugod, da bi pridobili zemljo za poljedelstvo, se niti sanjalo ni, da bodo zaradi tega postale te dežele dandanes skoraj puščave, ker so jim z gozdovi vred vzeli zbirališča in rezervoarje za vlago. Ko so Italijani posekali na južnih pobočjih Alp jelovje, ki je bilo na severnih pobočjih tako skrbno negovano, niso slutili, da so s tem spodkopali korenine planšarstva na svojem ozemlju; še manj so slutili, da so s tem za večji del leta oropali vode svoje gorske studence, ki so se potem v deževnem času tembolj besno razlivali in poplavljali ravnino. Razširjevalci krompirja v Evropi niso vedeli, da poleg močnatih gomoljev širijo tudi skrofulozo. In tako nas sleherni korak spominja na to, da nikakor ne gospodujemo nad naravo tako, kakor gospoduje osvojevalec nad tujim narodom, kakor nekdo, ki je zunaj narave, temveč da s svojim mesom, krvjo in možgani pripadamo naravi in bivamo v njej, in da je vse naše gospostvo nad njo v prednosti, ki jo imamo pred vsemi drugimi bitji, v tem, da lahko njene zakone spoznavamo in jih pravilno uporabljamo.
In res z vsakim dnem se učimo pravilneje razumevati njene zakone in spoznavati bližnje in daljnejše posledice naših poseganj v prirodni tok narave. Zlasti odkar so prirodne znanosti v tem stoletju močno napredovale, lahko čedalje laže spoznavamo in s tem obvladujemo tudi najbolj daljne naravne posledice vsaj svojih najbolj navadnih dejanj v produkciji. Kolikor bolj pa se to godi, toliko bolj bodo ljudje spet ne samo čutili, temveč tudi vedeli, da so del narave, in tem bolj nemogoč bo postal tisti nesmiselni in nenaravni nazor o nasprotju med duhom in materijo, človekom in naravo, dušo in telesom, nazor, ki se je jel razvijati po propadu klasičnega starega veka v Evropi in je v krščanstvu dosegel najvišjo stopnjo.
Toda če je bilo treba tisočletij, preden smo se naučili vsaj do neke mere preračunati nekoliko daljnejše naravne posledice svojih dejanj na področju produkcije, tedaj je bilo še veliko teže preračunati bolj oddaljene družbene posledice teh dejanj. Omenili smo že krompir in z njim razširjeno skrofulozo. Toda kaj pomenijo posledice skrofuloze, če jih primerjamo s posledicami, ki so nastale za življenjski položaj ljudskih množic celih dežel zaradi tega, ker so prehrano delavcev omejili na sam krompir; če jih primerjamo z lakoto, ki je l. 1847 prizadejala Irsko zaradi krompirjeve bolezni in spravila v grob milijon Ircev, ki so se hranili samo ali skoraj samo s krompirjem, dva milijona pa jih je pognala čez ocean? Ko so se Arabci naučili destilirati alkohol, se jim niti sanjalo ni, da so s tem ustvarili eno glavnih sredstev za uničenje prvotnih prebivalcev Amerike, ki je takrat še odkrili niso. In ko je Kolumb odkril Ameriko, ni vedel, da je s tem znova obudil suženjstvo, ki se je v Evropi že zdavnaj preživelo, in dal osnovo za trgovin s črnci. Možje, ki so se v 17. in 18. stoletju trudili, da bi iznašli parni stroj, niso slutili, da so ustvarjali tisto orodje, ki bo bolj ko katerokoli drugo z revolucioniralo družbene razmere po vsem svetu in ki bo zlasti v Evropi koncentriralo bogastvo na strani manjšine in brezlastništvo na strani ogromne večine ter tako omogočilo buržoaziji najprej socialno in politično gospostvo, potem pa zanetilo razredni boj med buržoazijo in proletariatom, boj, ki se lahko konča samo s strmoglavljenjem buržoazije in z odpravo vseh razrednih nasprotij. – Vendar se tudi na tem področju, po dolgih in pogosto hudih izkušnjah, s primerjanjem in preiskovanjem zgodovinskega gradiva polagoma učimo razumevati posredne, daljnejše družbene posledice naše produktivne dejavnosti, in s tem nam bo omogočeno tudi te posledice obvladati in jih obravnavati.
Če pa hočemo to uravnavanje izvesti, je potrebno več kakor samo spoznanje. Za to je potreben popoln prevrat našega dosedanjega produkcijskega načina in z njim vred vsega našega sedanjega družbenega reda.
Vsem dosedanjim produkcijskim načinom je šlo le za najbližji, najneposrednejši delovni učinek. Nadaljnje posledice, ki so nastale šele pozneje in katere je rodilo njihovo ponavljanje in kopičenje, pa so popolnoma zanemarjali. Prvotna skupna zemljiška lastnina je po eni strani ustrezala tisti razvojni stopnji ljudi, ki je nasploh omejevala njihovo obzorje na najbližje, po drugi strani pa je predpostavljala neki presežek razpoložljivih zemljišč, ki je do neke mere preprečeval slabe posledice tega prvobitnega gospodarstva. Ko je bil ta presežek zemljišč izčrpan, je razpadla tudi skupna lastnina. Vse višje oblike produkcije pa so privedle do delitve prebivalstva v različne razrede in s tem povzročile nasprotja med vladajočimi in zatiranimi razredi; tako je korist vladajočega razreda postala gonilna sila produkcije, kolikor se le-ta ni omejila zgolj na najnujnejše življenjske potrebščine zatiranih. Najpopolneje je to izvedeno v kapitalističnem načinu produkcije, ki vlada zdaj v zahodni Evropi. Posamezni kapitalisti, ki vladajo nad produkcijo in menjavo, lahko skrbijo le za najbolj neposredno koristni učinek svojih dejanj. Celo ta koristni učinek – kolikor gre za korist produciranega ali zamenjanega predmeta – stopa popolnoma v ozadje; edini nagib produkcije postaja profit, ki ga dosežejo pri prodaji.
Buržoazna socialna znanost, klasična politična ekonomija, se ukvarja pretežno le s tistimi družbenimi posledicami človeških dejanj na področju produkcije in menjave, ki jih ljudje neposredno nameravajo doseči. To ustreza družbeni organizaciji, katere teoretični izraz je ta znanost. Kjer posamezni kapitalisti producirajo in zamenjavajo zaradi neposrednega profita, gre lahko predvsem le za najbližje uspehe. Če posamezen tovarnar ali trgovec proda izdelano ali pa kupljeno blago le z navadnim profitom, je zadovoljen in ga nilč ne skrbi, kaj bo potem s tem blagom in njegovimi kupci. Prav tako je z naravnimi posledicami takih dejanj. Španski plantažniki na Kubi so požgali gozdove na pobočjih in s tem dobili v pepelu dovolj gnoja na eno generacijo zelo donosnih kavovcev – kaj jim je bilo mar, če so potem tropski nalivi odplavili nezavarovano prst in so pustili le golo skalovje? Pri današnjem produkcijskem načinu šteje tako glede na prirodo kakor glede na družbo predvsem le prvi, najbolj otipljivi uspeh; potem pa se ljudje še čudijo, da so oddaljenejše posledice tako usmerjenih dejanj popolnoma drugačne in večinoma prav nasprotne, da se harmonija povpraševanja in ponudbe sprevrača v svoje polarno nasprotje, kakor nam ga kaže tok vsakega desetletnega industrijskega cikla in kakor se je lahko prepričala tudi Nemčija, ko je doživela majhno predigro tega pri »polomu«; [3] da se privatna lastnina, ki temelji na lastnem delu, nujno razvije do tega, da so delavci brez lastnine, medtem ko se vsa posest čedalje bolj koncentrira v rokah nedelavcev; da [4]
1. Charles Darwin: »The Descent of Man« (»Izvor človeka«), London 1871, I. del, poglavje »O sorodstvu in genealogiji človeka«. – Uredn.
* Sir W. Thomson, ki je glede tega avtoriteta prve vrste, je izračunal, da verjetno ni poteklo veliko več kakor sto milijonov let od tedaj, ko se je zemlja toliko ohladila, da so na njej lahko živele rastline in živali. [Engelsova pripomba. Zdaj so mnenja, da je življenje vzniknilo pred 2.000 do 5.000 milijoni let. – Uredn.]
2. Na robu rokopisa je zapisana še beseda požlahtnjenje. – Uredn.
3. Svetovna gospodarska kriza 1873 se je v Nemčiji začela z "velikim polomom" maja 1873. Kriza se je vlekla do kraja sedemdesetih let. – Uredn.
4.Konec rokopisa. – Uredn.