Karl Marx
London, 5. maja 1875
Dragi Bracke!
Bodite tako prijazni in pošljite te kritične obrobne pripombe o koalicijskem programu, ko jih boste prebrali, na vpogled Geibu in Auerju, Beblu in Liebknechtu. Jaz sem preobložen z delom in moram delati že tako daleč čez mero, ki mi jo zdravniki dovoljujejo. Zato ni bil zame nikak "užitek" napisati tako dolgo pisarijo. Vendar pa je bilo to potrebno, da si naši somišljeniki v stranki, ki jim je to sporočilo namenjeno, ne bi napačno razlagali ukrepov, ki jih bom pozneje moral napraviti.
Po končanem koalicijskem kongresu bova namreč z Engelsom objavila kratko izjavo, da nama je ta načelni program popolnoma tuj in nimava z njim nič opraviti.
To je neogibno potrebno, ker so v inozemstvu mnenja, da midva od tod naskrivaj vodiva gibanje tako imenovane eisenaške stranke – mnenje, ki ga sovražniki stranke vneto razširjajo, ki je pa docela zmotno. Še v nekem nedavno izšlem ruskem spisu[1] me dela Bakunin odgovornega npr. ne le za vse programe idr. te stranke, temveč tudi za vsak korak, ki ga je napravil Liebknecht od dne, odkar sodeluje z Ljudsko stranko.[2]
Ne glede na to je moja dolžnost, da niti z diplomatičnim molkom ne priznam programa, ki je po mojem prepričanju sploh nesprejemljiv in ki stranko demoralizira.
Vsak korak resničnega gibanja je važnejši ko ducat programov. Če že niso mogli preko eisenaškega programa – in tedanje okoliščine tega niso dopuščale – bi bili morali kratko malo skleniti dogovor o akciji proti skupnemu nasprotniku. Če pa delajo načelne programe (namesto da bi to odložili na čas, ko bi bil program pripravljen z daljšim sodelovanjem), tedaj postavljajo pred vsem svetom mejnike, ob katerih meri svet višino strankinega gibanja.
Lassallovski voditelji so prišli k nam, ker so jih razmere do tega prisilile. Če bi jim bili vnaprej povedali, da ne bo nihče barantal z načeli, bi se bili morali zadovoljiti z delovnim programom ali z organizacijskim načrtom za skupno delo. Namesto tega pa so jim dovolili, da so prišli oboroženi z mandati, priznali te mandate s svoje strani za obvezne, se torej vdali na milost in nemilost tistim, ki so sami pomoči potrebni. In da dobi vsa stvar krono, imajo oni[3] spet svoj kongres pred kompromisnim kongresom, medtem ko ima lastna stranka svoj kongres post festum.[4] Očitno je, da so hoteli eskamotirati sleherno kritiko in vzeti lastni stranki čas za razmišljanje. Vedo, da že samo dejstvo združitve zadovoljuje delavce, motijo se pa, če mislijo, da tega trenutnega uspeha niso predrago plačali.
Sicer pa program ni nič vreden, tudi ne glede na to, da razglaša lassallovske verske resnice za svete.
V nekaj dneh vam bom poslal zadnje snopiče francoske izdaje Kapitala. Tiskanje je dlje časa ovirala prepoved francoske vlade. Ta teden ali v začetku prihodnjega pa bo tisk končan.[5] Ali ste dobili prejšnjih šest snopičev? Prosim vas, da mi pošljete tudi naslov Bernharda Beckerja, ki mu moram prav tako poslati zadnje snopiče.
Knjigarna "Volkstaata"[6] ima svoje posebne navade. Tako npr. mi še do danes niso poslali niti enega odtisa "Procesa proti komunistom v Kölnu".
Z najlepšimi pozdravi
Vaš Karl Marx
1. Mišljena je Bakuninova knjiga "Država in anarhija" (Zürich 1873). – Uredn.
2. Ljudska stranka (ust. 1865) je združevala predvsem malo buržoazijo v južni Nemčiji. Nasproti Bismarcku, ki si je prizadeval združiti nemške države pod hegemonijo Prusije, se je ta stranka zavzemala za federativno Nemčijo. – Uredn.
3. To je voditelji lassallovcev. – Uredn.
4. Po prazniku, tj. pozneje. – Uredn.
5. Francoski prevod I. dela "Kapitala", ki ga je Marx sam redigiral, je izhajal v snopičih od 1872. do 1875. leta v Parizu. – Uredn.
6. Strankina založba v Leipzigu, ustanovljena pri uredništvu lista "Volkstaat" ("Ljudska država"), glasila nemške socialnodemokratične delavske stranke. – Uredn.