Friedrich Engels
Napisano: med oktobrom 1872 in marcem 1873;
Prvič izdano: Almanacco Repubblicano, december 1873;
Vir: MEID, IV. zvezek, Cankarjeva Založba, 1968;
Prepis/HTML markacija: A.M..
Sestavek »O avtoriteti« je Engels napisal med oktobrom 1872 in marcem 1873, ker ga je Enrico Bignami vedno znova prosil, naj kaj prispeva za zbornik »Almanacco Repubblicano« (»Republikanski almahah«). Ob aretaciji Bignamija se je članek, ki ga je Engels napisal med julijem in oktobrom 1872, izgubil in zato je moral napisati novega.
Zbornik »Almanacoo Repubblicano« za leto 1874 je izšel decembra 1873. Naš prevod temelji na tekstu te italijanske objave Engelsovega članka.
Nekateri socialisti bijejo že nekaj časa pravo križarsko vojno proti temu, kar imenujejo načelo avtoritete. Dovolj je, če jim rečeš, da je to ali ono dejanje avtoritativno, pa ga že obsodijo. Ta površni način obravnavanja avtoritete zlorabljajo do take mere, da si je treba ogledati stvar nekoliko bolj od blizu. Avtoriteta v tistem pomenu besede, ki ga imamo v mislih, pomeni nadrejanje tuje volje naši volji; na drugi strani pa predpostavlja avtoriteta podrejanje. Najsi te dve besedi še tako slabo zvenita in najsi je podrejeni strani še tako neugoden odnos, ki ga izražata, poglejmo, ali lahko na kak način opravimo brez njih, ali lahko - v sedanjih družbenih razmerah - ustvarimo drugačne družbene odnose, v katerih ta avtoriteta ne bo več potrebna in bo zato morala izginiti. Če pogledamo industrijske in kmetijske ekonomske razmere, ki so temelj današnje buržoazne družbe, vidimo prizadevanje, da bi delo posameznika nadomestilo skupno delo. Sodobna industrija je zamenjala majhne delavnice posameznih producentov z velikimi tovarnami in delavnicami, kjer sto in sto delavcev streže kompliciranim strojem, ki jih žene para; vozove in parizarje veliki cest so nadomestili vlaki na železnicah, ladjice in jadrnice pa so zamenjali parniki. Tudi kmetijstvo prehaja čedalje bolj pod oblast stroja in pare, ki počasi, toda neizprosno nadomeščata male posestnike z velikimi kapitalisti, ki z mezdnimi delavci obdelujejo velike površine zemlje. Prav povsod nadomeščata neodvisno delo posameznika kombinirana dejavnost, prepletenost med seboj odvisnih procesov. Kdor pa pravi kombinirana dejavnost, pravi organizacija; ali pa je organizacija mogoča brez avtoritete?
Denimo, da je socialna revolucija vrgla s prestola kapitaliste, katerih avtoriteta dandanes vodi produkcijo in cirkulacijo bogastev. Da se postavimo popolnoma na stališče antiavtoritarcev, recimo, da sta zemlja in delovno orodje postala skupna lastnina delavcev, ki ju uporabljajo. Ali bo avtoriteta izginila ali bo samo spremenila oblike? Poglejmo.
Vzemimo npr. predilnico bombaža. Bombaž mora najmanj skozi šest zaporednih delovnih procesov, preden postane nit, in ti procesi potekajo večinoma v različnih prostorih. Razen tega je treba za to, da stroji tečejo, še inženirja, ki nadzoruje parni stroj, mehanikov za vsakodnevna popravila in še veliko nepriučenih delavcev, ki prenašajo izdelke iz ene dvorane v drugo itd. Vsi ti delavci, možje, žene in otroci, morajo začeti in končati svoje delo ob uri, ko jo določa avtoriteta pare, ta pa se požvižga na osebno neodvisnost. Najprej je torej treba, da se delavci sporazumejo o delovnem času; kadar je ta določen, se morajo po njem ravnati vsi brez izjeme. Dalje nastajajo v vsakem delovnem prostoru in vsak trenutek vprašanja o podrobnostih produkcije, o razdelitvi materiala itd., ki jih je treba takoj rešiti, ker bi sicer grozil takojšen zastoj vse produkcije; najsi se rešijo ta vprašanja ta vprašanja z odločitvijo delegata, postavljenega na čelo neki vrsti dela, ali - če je to mogoče - z mnenjem večine, volja vsakogar se bo morala vedno podrediti, to se pravi, da bodo vprašanja rešena avtoritativno. Avtomatični mehanizem velike tovarne je veliko hujši tiran, kakor so bili le kdaj mali kapitalisti, ki zaposlujejo delavce. Vsaj za čas, ko se dela, bi lahko napisali na vrata tovarn: »Pustite vso avtonomijo doma, vi, ki vstopate!«[1] Če si je človek z znanostjo in iznajdljivim razumom podvrgel prirodne sile, se mu te maščujejo s tem, da si ga takrat, ko jih uporablja, podvržejo pravemu despotizmu, neodvisno od vsake družbene organizacije. Odpraviti avtoriteto v veliki industriji oziroma to hoteti se pravi odpraviti industrijo samo, razbiti parno predilnico in se vrniti h kolovratu.
Za drug zgled vzemimo železnico. Tudi pri železnici je sodelovanje velike množice posameznikov brezpogojno potrebno, in sicer sodelovanje v natančno določenem času, da ne nastanejo nesreče. Tudi tukaj je prvi pogoj za delo vladajoča volja, ki odloča o vsakem podrejenem vprašanju, pa najsi bo predstavnik te volje en sam delegat ali pa odbor, ki je postavljen za izvajanje sklepov, ki jih je sprejela večina. V prvem in v drugem primeru imamo opravka z zelo izrazito avtoriteto. Kaj bi bilo s prvim vlakom, ki bi odpeljal, če bi odpravili avtoriteto železniških uslužbencev nad gospodi potniki?
Toda potrebe po avtoriteti, ukazujoč avtoriteti, ne najdete nikjer bolj izrazito kakor na ladji sredi morja. V trenutku nevarnosti je na ladji življenje vseh odvisno od takojšnje in brezpogojne pokorščine vseh volji enega samega.
Če postavim te argumente pred najbolj divje antiavtoritarce, mi lahko odgovore samo tole: "Da, to je sicer res, toda tu ne gre za avtoriteto, ki jo dajemo našim delegatom, temveč za neko naročilo. Ti ljudje mislijo, da lahko stvar spremene, če ji dajo drugo ime. Takole se ti globoki misleci norčujejo iz ljudi.
Videli smo torej: na eni strani neka avtoriteta, ustvarjena kakor koli že, in na drugi neka podrejenost, to sta stvari, ki nam ju ne glede na kakšno koli družbeno organizacijo nalagajo materialne okoliščine, v katerih produciramo in dajemo produkte v obtok.
Razen tega smo videli, da se materialni pogoji produkcije in obtoka neogibno večajo z veliko industrijo in velikim kmetijstvom in težijo za tem, da bi čimbolj razširili to avtoriteto. Nesmiselno je torej govoriti o načelu avtoritete kot o absolutno slabem in o načelu avtonomije kot o absolutno dobrem. Avtoriteta in avtonomija sta relativni stvari, katerih področji se spreminjata v različnih fazah družbenega razvoja. Če bi avtonomisti hoteli reči samo to, da bo socialna organizacija prihodnosti dopuščala avtoriteto le v mejah, ki jih neogibno določajo produkcijski odnosi, bi se lahko z njimi pogovorili; toda slepi so za vsa dejstva, zaradi katerih je avtoriteta potrebna, in se strastno zaganjajo proti besedi.
Zakaj se antiavtoritarci ne omejijo na to, da bi kričali proti politični avtoriteti, proti državi? Vsi socialisti se strinjajo v tem, da bosta država in z njo politična avtoriteta izginili zaradi prihodnje socialne revolucije, to je, da bodo javne funkcije izgubile svoj politični značaj in se spremenile v navadne upravne funkcije, ki bodo varovale resnične družbene interese. Antiavtoritarci pa zahtevajo, da se avtoritarna politična država namah odpravi, še preden so odpravljeni družbeni odnosi, ki so jo ustvarili. Zahtevajo, naj bo prvi akt socialne revolucije odprava avtoritete.
Ali so ti gospodje že kdaj videli kakšno revolucijo? Revolucija je gotovo najbolj avtoritativna stvar na svetu, je dejanje, s katerim del prebivalstva vsili svojo voljo drugemu delu s puškami, bajoneti in topovi, torej s samimi zelo avtoritativnimi sredstvi. In če zmagovita stranka noče, da bi bil njen boj zastonj, mora svoje gospostvo uveljavljati s strahom, s katerim njeno orožje navdaja reakcionarje. Ali bi se bila mogla pariška komuna držati več ko en dan, če bi ne bila uporabila proti buržoaziji te avtoritete oboroženega ljudstva? Ali je ne smemo nasprotno ravno grajati, da je to avtoriteto premalo uporabljala?
Torej, ali – ali: ali antiavtoritarci sami ne vedo, kaj govore, in v tem primeru delajo samo zmedo, ali pa to vedo, in v tem primeru izdajajo stvar proletariata. V obeh primerih služijo samo reakciji.
1. Variacija napisa na vratih pekla: »Vsak up pustite, vi, ki vstopate!« (Dante: »Pekel«, 3.spev.) – Uredn.