Mezda, cena in profit
Če dam vsem argumentom našega prijatelja njihov najpreprostejši teoretični izraz, tedaj se reducirajo v tole edino dogmo: “Mezde določajo ali urejajo cene blaga.”
Lahko bi se skliceval na praktična opazovanja, da bi pričala proti tej že zdavnaj zastareli in ovrženi zmoti. Lahko bi navedel, da angleški tovarniški delavci, rudarji, delavci v ladjedelnicah itd., katerih delo je sorazmerno dobro plačano, spodrivajo s cenenostjo svojih produktov vse druge narode, medtem ko skoraj vsi drugi narodi spodrivajo na primer angleškega kmetijskega delavca, katerega delo je sorazmerno slabo plačano, zato ker so njegovi produkti dragi. Če bi primerjal izdelke iste dežele in blago iz različnih dežel med seboj, bi lahko pokazal – razen v nekaterih bolj na videz kakor resnično izjemnih primerih – da producira poprečno dobro plačano delo ceneno blago in slabo plačano delo drago blago. To seveda ni dokaz, da je visoka cena dela v prvem in njegova nizka cena v drugem primeru ustrezni vzrok tem diametralno nasprotnim učinkom, vendar pa je to vsekakor dokaz, da cen blaga ne določajo cene dela. Toda nam ni prav nič treba uporabljati te empirične metode.
Mogoče bi kdo oporekal, da je občan Weston izrekel dogmo: “Mezde določajo ali urejajo cene blaga.” Res je, da tega ni nikdar tako izrazil. Nasprotno, dejal je, da sta tudi profit in renta sestavna dela blagovnih cen, ker je prav iz blagovnih cen treba plačati ne le delavčevo mezdo, temveč tudi kapitalistove profite in rente zemljiškega lastnika. Kako pa nastajajo po njegovem mnenju cene? Najprej iz mezde. Nato prištejemo ceni dodatne odstotke v korist kapitalistu in še nove dodatne odstotke v korist zemljiškemu lastniku. Postavimo, da je mezda za delo, porabljeno pri produkciji nekega blaga, enaka 10. Če bi bila mera profita 100 odstotkov, tedaj bi dodal kapitalist k izplačanim mezdam 10, in če bi bila mera zemljiške rente tudi 100 odstotkov mezde, tedaj bi dodali še 10 in celotna cena blaga bi bila 30. Toda tako določanje cen bi ne pomenilo nič drugega, kakor da samo mezde določajo cene. Če bi se v gornjem primeru povišale mezde na 20, tedaj bi se povišala cena blaga na 60 itd. Zato so skušali vsi zastareli ekonomski pisci, ki so zagovarjali dogmo, da mezde urejajo cene, dokazati to na ta način, da so obravnavali profit in zemljiško rento samo kot dodatne odstotke k mezdi. Seveda ni mogel nihče od njih razložiti mejá teh dodatnih odstotkov s kakršnimkoli ekonomskim zakonom. Prav nasprotno se zdi, da so bili ti pisci mnenja, da določajo profite tradicija, običaji, volja kapitalista ali kaka druga, prav tako svojevoljna in nerazložljiva metoda. Ko trdijo, da določa profite konkurenca med kapitalisti, niso s tem povedali ničesar. Ta konkurenca prav gotovo izravnava različne profitne mere v različnih industrijah ali jih potiska na neko poprečno raven, toda nikdar ne more določiti te ravni same ali splošne profitne mere.
Kaj je mišljeno s tem, ko pravijo, da mezde določajo cene blaga? Ker so mezde samo ime za ceno dela, je s tem mišljeno, da določa cene blaga cena dela. Ker je “cena” menjalna vrednost – in kadar govorim o vrednosti, govorim vselej o menjalni vrednosti – namreč menjalni vrednosti, izraženi v denarju, tedaj to konec koncev pomeni, da “se vrednost blaga določa z vrednostjo dela” ali da “je vrednost dela splošna mera vrednosti”.
Kako pa določamo potem “vrednost dela” sámo? Tu pa obtičimo v zagati. Seveda obtičimo v zagati le, če skušamo misliti logično. Toda zagovorniki tega nauka opravijo kaj hitro z logičnimi pomisleki. Poglejte na primer našega prijatelja Westona. Najprej nam je dejal, da določa mezda ceno blaga in da se morajo torej cene povišati, če se poviša mezda. Nato pa je napravil popoln obrat, da bi nam pokazal, kako bi bilo brez kakršnekoli koristi, če bi se mezde povišale, ker so se povišale cene blaga in ker se mezda v resnici meri s cenami blaga, za katero jo trošimo. Tako pričenjamo s trditvijo, da vrednost dela določa vrednost blaga, in končujemo s trditvijo, da vrednost blaga določa vrednost dela. Tako se vrtimo sem in tja v tem sila začaranem krogu in se ne moremo dokopati do nobenega sklepa.
Sploh je očitno, da s tem, če napravimo vrednost nekega blaga, recimo dela, žita ali kakega drugega blaga, za splošno merilo in regulator vrednosti, težavo samo odrinemo od sebe, ker določamo neko vrednost z drugo vrednostjo, ki bi jo bilo treba spet posebej določiti.
Če izrazimo dogmo “mezde določajo cene blaga” v njeni najabstraktnejši obliki, tedaj se to pravi, da “vrednost določa vrednost”, in ta tavtologija pomeni, da pravzaprav nič ne vemo o vrednosti. Če sprejemamo to predpostavko, tedaj se vse razpravljanje o splošnih zakonih politične ekonomije spremeni v prazno brbljanje. Zato je velika zasluga Ricarda, da je v svojem delu “On the Principles of Political Economy” [“Načela politične ekonomije”], ki ga je izdal 1. 1817, temeljito pobil staro, povsod znano in obrabljeno zmotno sklepanje, da “mezde določajo cene”, zmotno sklepanje, ki so ga Adam Smith in njegovi francoski predhodniki zavrgli v zares znanstvenih odstavkih svojih raziskovanj, ki pa so ga kljub temu obnavljali v svojih poljudnih in poplitvenih poglavjih.