Mezda, cena in profit
Dokazovanje občana Westona se je v bistvu opiralo na dve predpostavki:
1. da je obseg nacionalne produkcije nekaj nespremenljivega, da je konstantna količina ali velikost, kakor bi dejali matematiki;
2. da je višina realne mezde, to se pravi mezde, ki jo merimo s količino blaga, katero je s to mezdo mogoče kupiti, nespremenljiva vsota, konstantna velikost.
Toda njegova prva trditev je očitno napačna. Sami lahko ugotovite, da se iz leta v leto večata vrednost in množina produkcije, da se veča produktivna sila nacionalnega dela in da se nenehoma spreminja množina denarja, ki je potrebna za cirkulacijo te naraščajoče produkcije. Kar velja ob koncu leta in za različna leta, ki jih primerjamo med seboj, velja tudi za vsak poprečni dan v letu. Množina ali velikost nacionalne produkcije se neprenehoma spreminja. To ni stalna, temveč spremenljiva velikost in mora ne glede na spremembe v gostoti prebivalstva tudi biti spremenljiva količina, ker se venomer spreminjata akumulacija kapitala in produktivna sila dela. Popolnoma drži, da bi – če bi se danes povišala splošna raven mezd – to povišanje, kakršnekoli naj bi bile njegove končne posledice, samo po sebi neposredno ne spremenilo množine produkcije. Produkcija bi predvsem izhajala iz obstoječega stanja. Če pa je bila nacionalna produkcija, preden so se povišale mezde, spremenljiva, ne pa fiksna, bo tudi potem, ko se bodo mezde povišale, ostala spremenljiva in ne bo fiksna.
Vzemimo pa, da je množina nacionalne produkcije stalna in ne spremenljiva. Še celo v tem primeru bi bilo to, kar ima naš prijatelj Weston za logičen sklep, samo nedokazana trditev. Če imamo neko določeno število, recimo 8, tedaj absolutne meje tega števila nikakor ne preprečujejo njegovim delom, da bi ti ne spreminjali svojih relativnih meja. Če bi profit znašal 6 in mezda 2, bi se mezda lahko povečala na 6, profit pa bi se zmanjšal na 2 in vendar bi celotna vsota ostala 8. Tako bi fiksna množina produkcije nikakor ne bila dokaz za nespremenljivo celotno vsoto mezd. Kako dokazuje torej naš prijatelj Weston to fiksnost? Pač s tem, da zatrjuje, da je tako.
Pa še celo če dopustimo njegovo trditev, izhajata iz nje dva rezultata, medtem ko sam vidi le enega. Če je celotna vsota mezd stalna velikost, tedaj se ne more niti zvečati niti zmanjšati. Če ravnajo torej bedasto delavci, ko hočejo s silo doseči začasno povišanje mezd, tedaj ne ravnajo nič manj bedasto kapitalisti, ko hočejo s silo začasno znižati mezde. Naš prijatelj Weston ne zanika, da morejo v določenih okoliščinah delavci s silo doseči povišanje mezd, ker pa je celotna mezda po njegovem naravno določena, mora torej temu slediti reakcija. Po drugi strani ve Weston tudi to, da kapitalisti lahko dosežejo z silo znižanje mezd in da v resnici to tudi vedno poskušajo. Po načelu nespremenljivosti mezd bi morala slediti reakcija v tem primeru prav tako kakor v poprejšnjem. Torej bi delavci, če bi se uprli poskusu, da se znižajo mezde, ali že dejansko izvedenemu znižanju mezd, ravnali popolnoma pravilno. Torej bi ravnali prav, če bi hoteli doseči povišanje mezd, ker je vsaka reakcija proti znižanju mezd akcija za povišanje mezd. Po načelu občana Westona samega o nespremenljivi mezdi bi se torej delavci v določenih okoliščinah morali združevati in boriti za povišanje mezd.
Če občan Weston zanika ta sklep, tedaj mora opustiti predpostavko, iz katere sklep poteka. Ne sme trditi, da je celotna vsota mezd stalna količina, temveč mora reči: čeprav se celotna vsota mezd ne more in ne sme povečati, se more in mora zmanjšati, kadarkoli se kapitalu zahoče, da jo zniža. Če se kapitalistu zahoče hraniti vas s krompirjem namesto z mesom in z ovsem namesto s pšenico, tedaj morate sprejeti njegovo voljo za zakon politične ekonomije in se ji ukloniti. Če je raven mezd v kaki deželi višja kakor v drugi, v Združenih državah npr. višja kakor v Angliji, tedaj morate razlagati to razliko v ravni mezd z razliko med voljo ameriškega in voljo angleškega kapitalista – metoda, ki bi prav gotovo silno poenostavila ne samo proučevanje ekonomskih pojavov, temveč tudi proučevanje vseh drugih pojavov.
Toda še celo v tem primeru bi lahko vprašali, zakaj se razlikuje volja ameriškega kapitalista od volje angleškega kapitalista. In da bi odgovorili na to vprašanje, morate poseči čez meje območja volje. Kak far bi mi lahko skušal natvesti, da je božja volja v Franciji taka, v Angliji pa drugačna. Če hočem od njega, naj mi pojasni to dvojnost volje, bi se mi morda upal odgovoriti, češ da bog hoče, da je njegova volja v Franciji taka, v Angliji pa drugačna. Toda naš prijatelj Weston je prav gotovo poslednji, ki bi uporabljal za dokaz trditev, ki tako do dna zanika vsako pamet.
Volja kapitalista je prav gotovo, da bi pograbil toliko, kolikor more. Naša naloga ni brbljati o njegovi volji, naša naloga je proučiti njegovo moč, meje te moči in značaj teh meja.