Karl Marx
Beda filozofije
Drugo poglavje: Metafizika politične ekonomije
V vsaki zgodovinski dobi se je razvijala lastnina drugače in v nizu čisto drugačnih družbenih razmerij. Zato opredeliti meščansko lastnino ni nič drugega kot razložiti vsa družbena razmerja meščanske produkcije.
Hoteti definirati lastnino kot neodvisno razmerje, kot posebno kategorijo, jot abatraktno in večno idejo ne more biti nič drugega kot iluzija metafizike ali jurisprudence.
Čeprav govori g. Proudhon o lastnini navidezno na splošno, obravnava le zemljiško lastnino, zemljiško rento.
"Izvor rente, kot tudi zemljiške lastnine pada tako rekoč iz okvira ekonomije: naslanja se na filozofska in moralna razmišljanja ki so le v zelo daljni zvezi s produkcijo bogastva."
[II. zv., str. 269.]
Tako se g. Proudhon razglaša za nesposobnega, da bi razumel ekonomski izvor rente in lastnine. Priznava, da ga ta nesposobnot sili v zatekanje k filozofskim in moralnim razmišljanjem, ki so, čeprav v resnici "le v zelo daljni zvezi s produkcijo bogastva", venda v zelo tesni zvezi z ožino njegovega zgodovinskega obzorja. G. Proudhom zatrjuje, da je v izvoru zemljiške lastnine nekaj mističnega in misterioznega. Ali ne pomeni - da uporabimo besede g. Proudhona - odrekati se sleherni zahtevi po ekonomski znanosti, če gledamo v izvoru zemljiške lastnine misterij, če torej spreminjamo v misterij razmerje same produkcije do razdelitve pradukcijskih sredstev?
Gospod Proudhon "se omejuje na omembo, da je v sedmi epohi ekonomskega razvoja - v epohi kredita -, ko je fikcija dala izginiti realnosti in je grozilo, da se bo človeška dejavnost zgubila v prazno, da je v tej dobi torej postalo potrebno človeka močneje navezati na naravo: in cena za to novo pogodbo je bila renta."
(II. zv., str. 265.)
Človek s štiridesetimi tolarji je slutil Proudhona:
"Ne zamerite, gospod stvarnik, vsakdo je gospodar v svojem svetu; nikoli pa me ne boste prepričali, da je ta, v katerem živimo, iz stekla."
V vašem svetu, v katerem je kredit sredstvo, da se človek zgublja v prazno, je zelo mogoče, da je bila potrebna lastnina, da je človeka navezala na naravo. V svetu dejanke produkcije, v katerem je zemljiška lastnina vedno pred kreditom, je horror vacui [strah pred praznino] g. Proudhona nemogoč.
Naj bo izvor rente kakršen koli, brž ko njeno eksistenco priznamo, postane predmet kontradiktornega razpravljanja med zakupnikom in zemljiškim posestnikom. Kakšen je končni sklep tega razpravljanja? Z drugimi besedami, kolikšen je povprečni znesek rente? Poslušajmo, kaj pravi g. Proudhon:
"Na to vprašanje odgovarja Ricardova teorija. Ob začetku družbe, ko je imel človek, še novinec na zemlji, pred seboj le neizmernost gozdov, ko je bila zemlja širna in se je dejavnost šele začenjala, je morala renta biti nična. Zemlja, ki še ni bila obdelana, je bila predmet uporabljanja in še ni bila menjalna vrednost: bila je obča, ne družbena. Polagoma sta razmnoževanje družin in napredek poljedelstva učila ljudi ceniti vrednost zemlje. Delo je dajalo zemlji njeno vrednost: tako je nastala renta. Kolikor več sadov je moglo donašati polje z enako količino dela, toliko više so ga ocenjevali; posestnik je tudi vedno težil, da bi si prilastil vse sadove zemlje, odbijajoč od njih le najemnikovo mezdo, t.j. produkcijske stroške. Tako hodi lastništvo za delom z namenom, da mu odvzame vse, kar v produktu presega dejanske stroške. Ker izpolnjuje lastnik neko mistično nalogo in proti kolonu zastopa skupnost, je zakupnik po določilih Previdnosti le odgovorni delavec, ki mora družbi dajati račun o vsem, česar pridobiva več, kot znaša njegova zakonita mezda ...
"Po bistvu in usojenosti je torej renta orodje razdeljevalne pravičnosti, eno od tisočerih sredstev, ki jih uporablja genij ekonomike, da bi prišel do enakosti. To je ogromen kataster, ki so ga kontradiktorno izdelali zakupniki in zemljiški posestniki, pri čemer pa je v višjem interesu izključen vsak spor, in katerega končni rezultat bo izenačenje zemljiške posesti med uporabniki zemlje in industrijci ...
"Treba ni bilo nič manj kot ta magija lastnine, da lahko odvzemajo kolonu presežek produkta, ki ga ta mora imeti za svojega in se šteje za njegovega edinega ustvarjalca. Renta ali, da se izrazimo bolje, lastnina je zlomila poljedelski egoizem in ustvarila solidarnost, ki je ne bi mogla uveljaviti nobena sila, nobena delitev zemlje...
"Dandanes, ko je moralni učinek zemljiške lastnine dosežen, preostane še naloga razdeliti rento."
[II, str. 270-272.]
Vse to besedovanje se reducira v prvi vrsti na tole: Ricardo pravi, da daje merilo za rento presežek cene poljedelskih produktov nad njihovimi produkcijskimi stroški, računajoč v to vsoto tudi običajni dobiček in obresti kapitala. G. Proudhon opravi to bolje. Stori, da posreduje zemljiški lastnik kot deus ex machina [iz palca izsesana rešitev], ki odvzema kolonu ves presežek njegove produkcije nad produkcijskimi stroški. Poslužuje se posredovanja zemljiškega lastnika, da bi razložil zemljiško lastnino, in posredovanja rentnika, da bi razložil rento. Na problem odgovarja tako, da zastavlja isti problem in ga še za en zlog podaljšuje.
Naj pripomnimo še to, da pripisuje g. Proudhon renti nov izvor, če jo določa z različno plodnostjo zemlje; ker po njegovem mnenju zemlja, dokler je niso cenili po različni stopnji plodnosti, "ni bila menjalna vrednost, ampak je bila skupna". Kam je torej pripeljala ta fikcija o renti, ki se je rodila iz nujnosti, da pripelje nazaj k zemlji človeka, ki mu je grozilo, da se bo zgubil v neizmernosti praznine?
Rešimo zdaj Ricardov nauk previdnostnih, alegoričnih in mističnih fraz, v katere ga je g. Proudhon tako skrbno zamotal.
V Ricardovem smislu je renta zemljiška lastnina v svoji meščanski obliki, to se pravi, fevdalna lastnina, ki se je podvrgla pogojem meščanske produkcije.
Videli smo, da po Ricardovem nauku ceno vseh predmetov dokončno dolačajo produkcjski stroški, vključno z industrijskim dobičkom, ali z drugimi besedami, porabljeni delovni čas. V manufakturni industriji ureja cena predmeta, ki smo ga izdelali z minimalnim delom, ceno vsega drugega blaga enake vrste, pri čemer predpostavljamo, da je najcenejša in najproduktivnejša delovna sredstva mogoče neomejeno razmnaževati ter da pripelje svobodna konkurenca do neke tržne cene, to se pravi, do skupne cene za vse produkte iste vrste.
Naprotno pa določa v poljedelski industriji ceno vseh produktov iste vrste cena produkta, ki smo ga pridobili z največjo količino dela. Prvič: ne moremo kot v manufakturni industriji poljubno razmnoževati produkcijskih orodij enake produktivnosti, to se pravi, enako plodnih polj. Dalje: sorazmerno z naraščanjem prebivastva se lotevajo ljudje obdelovanja zemljišč slabše kakovosti ali pa vlagajo v isto polje nov kapital, ki je sorazmerno manj produktiven od tistega, ki je bil vložen prvič. V obeh primerih uporabljamo večjo količino dela, da dosežemo sorazmerno manjši produkt. Ker izvira nujnost tega povečanja dela iz potrebe prebivalstva, mora najti pridelek s polja, ki ga obdelujemo z večjimi stroški, prav tako svojega kupca kot pridelek s polja, ki ga obdelujemo z manjšimi stroški. Ker konkurenca izenačuje tržno ceno, plačujemo pridelek z boljše zemlje prav tako drago kot pridelek s slabše zemlje. Presežek cene pridelkov z boljše zemlje nad produkcijskimi stroški pa ravno tvori rento. Če bi vedno imeli na voljo zemljo ali polja enake plodnosti, če bi mogli tako kot v manufakturni industriji posegati vedno po najcenejših in najproduktivnejših strojih ali če bi donašale druge kapitalne investicije prav toliko kot prve, bi določala ceno poljedelskih proizvodov cena plodov, ki bi jih pridobivali z najboljšimi produkcijskimi sredstvi, kot smo to videli pri ceni manufakturnih produktov. Toda v tem trenutku bi izginila tudi renta.
Da bi Ricardova teorija veljala na splošno, bi bilo potrebno, da so kapiitalu odprta pota na vsa industrijska področja; da je močno razvita konkurenca med kapitalisti izravnala dobičke; da je zakupnik zgolj industrijski kapitalist, ki pričakuje enak dobiček v primeru, ko naj vloži svoj kapital v manj kakovostna zemlijišča, kot tedaj, če bi ga vložil na primer v bombažno industrijo; da bi delali v poljedelstvu po sistemu velike industrije; končno, da bi zemljiški posestnik sam cenil le še denarni dohodek.
[Utegne se zgoditi kot] na Irskem, [da] renta sploh še ne eksistira, čeprav je zakupništvo razvito v najvišji meri. Ker renta ni le presežek nad mezdo, ampak tudi nad dobičkom kapitala, ne more biti rente v deželah, kjer je dohodek zemljiškega potnika samo [enostaven] odtegljaj od mezde.
Tako renta, daleč od tega, da bi iz uporabljavca zemlje, zakupnika, delala navadnega delavca in "trgala kolonu iz rok presežek produkta, ki ga je nujno moral imeti za svojega, postavlja pred oči zemljiškega lastnika indutrijskega kapitalista in ne sužnja, tlačana, obveznika tributa, mezdnega delavca. Odkar se je zemljiška lastnina konstituirala kot renta, ima v posesti le presežek nad produkcijskimi stroški, določenimi ne samo z mezdo, ampak tudi z industrijskim profitom. Prav zemljiškem lastniku je renta izrtrgala del dohodka. Tako je dolgo trajalo, preden je fevdalnega zakupnika zamenjal industrijski kapitalist. V Nemčiji se je na primer ta sprememba začela šele v zadnji tretjini 18. stoletja. Samo v Angliji se je to razmerje med industrijskim kapitalistom in zemljiškim lastnikom popolnoma razvilo.
Dokler je obstajal le kolon g. Proudhona, ni bilo rente. Odkar je renta, kolon ni zakupnik, marveč je delavec kolon zakupnika. Pomanjšanje delavca, ki je reduciran na vlogo navadnega delavca, dninarja in mezdnega delavca, ki dela za industrijskega kapitalista; poseg industrijkega kapitalista, ki izkorišča zemljo kot v vsaki drugi fabrikaciji; preobrazba zemljiškega posestnika iz malega vladarja v navadnega oderuha: to so različna razmerja, ki se izražajo v renti.
Renta v Ricardovem smislu, to je preobrazba patriarhalnega poljedelstva v industrijsko, uporaba industrijskega kapitala za zemljo in presaditev mestne buržoazije na deželo. Namesto da bi človeka vezala na naravo, je renta priklenila le izkoriščanje zemlje na konkurenco. Brž ko je zemljiška posest konstituirana kot renta, postane sama rezultat konkurence, ker je poslej odvisna od prodajne vrednosti kmetijkih pridelkov. Kot renta je zemljiška posest mobilizirana in postane plod trgovine. Renta je mogoča šele od trenutka, ko razvoj mestne industrije in iz nje izvirajoča družbena organizacija prisilita zemljiškega posetnika, da gleda le na tržni dobiček, na denarno donosnost svojih zemljiških pridelkov ter ne vidi v svoji zemljiški posesti končno nič drugega kot stroj za kovanje denarja. Renta je zemljiškega posestnika tako popolnoma odtrgala od zemlje, od narave, da mu ni treba poznati niti svojih lastnih polj, kot to vidimo v Angliji. Kar se tiče zakupnika, industrijskega kapitalista in kmetijskega delavca, niso ti ljudje nič bolj navezani na zemljo, ki jo obdelujejo, kot sta v manufakturi podjetnik in delavec na bombaž ali volno, ki jo predelujeta; ti se ne čutijo navezane na nič drugega kot na ceno svojega gospodarjenja, na denarni produkt. Od tod jeremiade reakcionarnih strank, ki iz dna svoje duše kličejo po vrnitvi fevdalizma, lepega patriarhalnega življenja, preprostih nravi in velikih kreposti naših prednikov. Podreditev zemlje zakonom, ki vladajo vsem drugim industrijam, to je in bo kar naprej predmet zainteresiranega objokavanja. Tako lahko rečemo, da je postala renta gibalna sila, ki je idilo zagnala v gibanje zgodovine.
Potem ko je Ricardo predpostavil, da je za določanje rente potrebna meščanska produkcija, jo kljub vsem le primeri zemljiški posesti vseh časov in vseh krajev. Take so zmote vseh ekonomov, ki jemljejo razmerja meščanske produkcije za večna.
Od previdnostnega namena rente, ki se mu kaže v preobražanju kolona v odgovornega delavca, prehaja g. Proudhon k razdeljevanju rente po načelu enakosti.
Renta nastaja, kot smo videli, iz enake cene pridelkov, ki jih dajejo polja neenake rodovitnosti, tako da se hektoliter žita, ki je stal deset frankov, prodaja za dvajset frankov, če znašajo produkcijski stroški na slabši zemlji dvajset frankov.
Dokler potreba sili ljudi, da pokupijo vse kmetijske pridelke, ki prihajajo na trg, določajo tržno ceno stroški najdražjih pridelkov. To izenačevanje cene, ki ne izvira iz neenake plodnosti zemlje, temveč iz konkurence, daje torej posestniku boljše zemlje rento desetih frankov za vsak hektoliter, ki ga proda njegov zakupnik.
Vzemimo za hip, da določa ceno žitu delovni čas, ki je potreben za njegovo proizvodnjo; potem bi hektoliter žita z boljše zemlje takoj prodajali po deset frankov, medtem ko bi na slabši zemlji pridelani hektoliter veljal dvajset frankov. Če vzamemo, da bi bilo tako, bi znašala poprečna tržna cena petnajst frankov, medtem ko znaša po zakonu konkurence dvajset frankov. Če bi bila popreča cena petnajst frankov, ne bi šlo za nikakršno razdeljevanje, niti za enakostno niti za kakšno drugačno, kajti tu ne bi bilo nobene rente. Eksistenca rente izvira le iz okoliščine, da se hektoliter žita, ki je stal pridelovalca deset frankov, prodaja po dvajset frankov. G. Proudhon predpostavlja enakost tržne cene ob neenakih produkcijskih stroških, da bi prišel do enakostnega razdeljevanja produkta neenakosti.
Razumemo, da so ekonomi, kot Mill, Cherbuliez, Hilditch in drugi, zahtevali, naj bi se zaradi odprave davkov renta izročila državi. To je neprikrit izraz sovraštva, ki ga goji industrijski kapitalist proti zemljiškemu posestniku, ki je zanj v mehanizmu produkcije nekoristna in odvečna stvar.
Toda dopustiti najprej, da plačujejo potrošniki hektoliter žita po dvajset frankov, nato pa se lotitu splošnega razdeljevanja desetih frankov, ki so jih vzeli potrošniku preveč, je družbenemu geniju zadosten razlog, da melanholično hodi svojo pot v cikcaku in se zaleti z glavo v kakršen koli vogal.
V rokah g. Proudhona postane renta:
"ogromen kataster, ki so ga kontradiktorno izdelali zakupniki in zemljiški posestniki ... v višjem interesu ... in katerega končni rezultat bo izenačenje zemljiške posesti med uporabniki zemlje in industrijci".
Da bi kateri koli kataster, osnovan na renti, imel praktično vrednost, mora slej ko prej ostati v mejah obstoječe družbe.
Dokazali smo že, da zakupnina, ki jo zakupnik plačuje lastniku, izraža rento približno natančno le v deželah, kjer sta trgavina in industrija najbolj razviti. Poleg tega so v tej zakupnini pogosto tudi obresti, ki jih plačuje zakupnik posestniku za kapital, vložen v zemljišče. Na višino zakupnine in rente vplivajo lega zemljišč, bližina mest in še mnoge druge okoliščine. Ti nespodbitni razlogi že zadostujejo, da pokažejo nenatančnost katastra, ki bi slonel na renti.
Na drugi strani pa senta ne more biti stalen kazalec plodnostne stopnje zemljišča, ker moderna uporaba kemije lahko vsak hip spremeni naravo zemljišča in ker so začela prav v naših dneh geološka spoznanja preobračati vse prejšnje cenitve relativne plodnosti: komaj dvajset let je minilo, odkar so začeli v vzhodnih grofijah Anglije obdelovati obsežna dotlej še neobdelana področja, ker so se šele v zadnjem času naučili ceniti odvisnost humusa od sestave globljih plasti.
Tako zgodovia še zdaleč ne daje v renti dovršenega katastra, ampak celo nenehoma spreminja in popolnoma preobrača obstoječe katastre.
Končno rodovitnost ni tako naravna lastnost, kot bi utegnili misliti; vselej je tesno povezana z obstoječimi družbenimi razmerji. Zemljišče je lahko zelo rodovitno za pridelovanje žita in vendar utegne tržna cena vplivati na kmetovalca tako, da ga spremeni v travnike in ga tako naredi nerodovitnega.
G. Proudhon si je svoj kataster, ki ni vreden niti toliko kot navadni, izmislil le zato, da bi dal realnost egalitarnemu previdnostnemu namenu rente.
"Renta", nadaljuje g. Proudhon, "so obresti, ki jih plačujemo za kapital, ki nikoli ne propade, namreč za zemljo. In ker tega kapitala ne moremo večati, kar zadeva materijo, ampak ga lahko le brezmejno izboljšujemo, kar zadeva njegovo uporabo, se dogaja, da se zaradi preobilice kapitalov renta nenehoma nagiba k padanju, medtem ko zaradi izpopolnjevanja industrije in poljedelstva, ki ga industrija izboljšuje, obresti ali dobiček od posojil (mutuum) nenehoma k naraščanju ... To je v svojem bistvu renta."
(II. zv., str. 265.)
Tokrat vidi g. Proudhon v renti vse lastnosti obresti, s to izjemo, da izvira renta iz kapitala posebne vrste. Ta kapital je zemlja, večni kapital, "ki ga ne moremo večati, kar zadeva materijo, ampak ga lahko le brezmejno izboljšujemo, kar zadeva njegovo uporabo". Ko civilizacija napreduje, se obresti nenehoma nagibajo k padanju, renta pa se nenehoma nagiba k naraščanju. Obresti padajo zaradi preobilice kapitalov; renta narašča z izpopolnjevanjem v obdelavi, ki ima za posledico čedalje boljše izkoriščanje zemlje.
Táko je v jedru mnenje g. Proudhona.
Raziščimo najprej, koliko je pravilna trditev, da so renta obresti od kapitala.
Za zemljiškega posestnika samega predstavlja renta obresti od kapitala, ki ga je dal za zemljišče ali ki bi ga pri prodaji zemljišča dobil. Toda pri nakupu ali prodaji zemljišča kupi ali proda zemljiški posestnik le rento. Cena, ki jo plača, da dobi rento, se ravna po splošni obrestni meri in nima nič opraviti s samo naravo rente. Obresti od kapitalov, vloženih v zemljišča, so v splošnem nižje, ko so obresti od kapitalov, vloženih v trgovino ali industrijo. Za tistega, ki ne razlikuje med rento in obrestmi, ki jih predstavlja zemljišče za zemljiškega posestnika, padajo obresti od kapitala, vloženega v zemljo, še bolj kot obresti od drugih kapitalov. Toda ne gre za kupno ali prodajno ceno, za prodajno vrednost rente, za kapitalizirano rento, gre za rento samo.
V zavkupnini so poleg prave rente lahko še obresti za kapital, vložen v zemljo. Potem prejema zemljiški posestnik ta del zakupnine kot kapitalist, ne pa kot zemljiški posestnik; to pa ni prava renta, o kateri moramo govoriti.
Zemlja ni kapital, dokler je ne izkoriščamo kot produkcijsko srodstvo. Zemljo - kapitale lahko povečamo prav tako kot druga produkcijska sredstva. Nič materije ne dodajamo, če govorimo v jeziku g. Proudhona, ampak pomnožujemo zemljišča, ki rabijio za produkcijska sredstva. Da povečamo zemljo kot kapital, je treba vložiti le nove kapitale v zemljišča, ki so že spremenjena v produkcijska sredstva, ne da bi kaj dodali zemlji kot materiji, to se pravi, ne da bi kaj dodali površini zemlje. Zemlja kot materija g. Proudhona je zemlja v svoji omejenosti. Kar se tiče večnoti, ki jo pripisuje zemlji, nimamo nič proti temu, da ji pripisuje tukaj kot materiji to lastnost. Zemlja kot kapital pa ni prav nič bolj večna kot vsak drug kapital.
Zlato in srebro, ki dajeta obresti, sta prav tako trajna in večna kot zemlja. Če se cena zlata in srebra niža, medtem ko se cena zemlje zvišuje, ta gotovo ne izhaja iz njune bolj ali manj večne narave.
Zemljiški kapital je fiksen kapital, toda fiksni kapital se troši prav tako kot krožni kapitali. Melioracije zemljišč moramo obnavljati in vzdrževati. Trajajo le določen čas in to jih druži z vsemi drugimi izboljšavami, ki so namenjane za to, da spreminjajo naravno snov v produkcijsko sredstvo. Če bi bila zemlja kot kapital večna, bi bila nekatera področja čisto drugačna, kot so dandanes, in rimska Campagna, Sicilija, Palestina bi se kazale v vsem sijaju svoje nekdanje blaginje.
So celo primeri, ko lahko zemljiški kapital izgine, četudi izboljšave zemljišča ostanejo.
Prvič: to se zgodi vselej takrat, kadar prava renta zavoljo konkurence novih, plodnejših zemljišč izgine; dalje: izboljšave, ki so lahko imele v neki dobi svojo vrednost, zgubijo to tisti trenutek, ko so postale z napredkom agronomije splošne.
Predstavnik zemlje kot kapitala ni zemljiški posestnik, ampak zakupnik. Dohodek, ki ga donaša zemlja kot kapital, so obresti in industrijski profit, ne pa renta. Imamo zemljišča, ki dajejo te obresti in dobiček, ne da bi donašala rento.
Skratka, zemlja je zemljiški kapital, kolikor donaša obresti, kot zemljiški kapital pa ne daje nikake rente in ne konstituira zemljiške lastnine. Renta izvira iz družbenih razmerij, v katerih se odvija obdelovanje zemlje. Ne more biti nasledek bolj ali manj trdne, bolj ali manj trajne narave zemlje. Renta izvira iz družbe in ne iz zemlje.
Po mnenju g. Proudhona je "izboljšave gospodinjenja z zemljo" - nasledek "izpopolnjevanja obdelave" - vzrok nenehnega naraščanja rente. To izboljševanje je prav nasprotno vzrok, da renta periodično pada.
V čem je na splošno sleherno izboljšanje, najsi bo v poljedelstvu, najsi bo v industriji? V tem, da produciramo z istim delom več, da produciramo z manjšim delom prav toliko ali celo več. Zaradi take izboljšave zakupniku ni treba uporabiti večje količine dela za sorazmerno manjši produkt. Ni se mu treba zatekati k slabši zemlji; deleži kapitala, ki jih je po vrsti vlagal v isto polje, ostajajo enako produktini. Zatorej so te izboljšave daleč od tega, da bi, kot pravi g. Proudhon, nenehoma zviševale rento; nasprotno, vsaka izboljšava pomeni začasno oviro za njeno naraščanje.
Angleški zemljiški posestniki v 1. stoletju so to tako dobro razumeli, da so se upirali napredku poljedelstva iz strahu, da se jim ne bi dohodki znižali. (Glej Pettyja, angleškega ekonama iz časa Karla II.)
Naprej: Poglavje 2 - Metafizika politične ekonomije (Stavke in delavska združenja)