Karl Marx in Friedrich Engels
Komunistični manifest
Francoska in angleška aristokracija je bila po svojem zgodovinskem položaju določena za to, da piše pamflete proti moderni boržuazni družbi. V francoski julijski revoluciji leta 1830, v angleškem gibanju za reformo je še enkrat podlegla osovraženemu parveniju. O kakem resnem političnem boju ni moglo biti več govora. Le literarni boj ji je še preostal. Pa tudi na literarnem področju so postale stare fraze iz restavracijske dobe nemogoče. Da bi vzbudila simpatije, je morala aristokracija na videz pozabiti svoje interese in formulirati obtožnico proti buržoaziji le v interesu izkoriščanega delavskega razreda. Tako si je pripravila zadoščenje, da je smela peti sramotilne pesmi o svojem novem gospodarju in mu prišepetavati na uho bolj ali manj zlovešče prerokbe.
Na ta način je nastal fevdalistični socializem, na pol žalostinka, na pol pravljica; na pol odmev preteklosti, na pol grozeča napoved prihodnosti, ki je včasih zadeval buržoazijo v srce s trpko, duhovito uničujočo sodbo, vselej pa je učinkoval komično zaradi popolne nesposobnosti, da bi razumel tek moderne zgodovine.
Proletarsko beraško malho so vihteli v roki kakor zastavo, da bi potegnili ljudstvo za seboj. Kadar koli pa jim je ljudstvo sledilo, je zagledalo na njihovih zadnjicah stare fevdalne grbe ter se je z glasnim in nespoštljivim krohotom razbežalo.
Tak prizor sta zaigrala del francoskih legitimistov in "Mlada Anglija".
Če fevdalci dokazujejo, da je bil njihov način izkoriščanja drugačen kakor buržoazno izkoriščanje, tedaj le pozabljajo, da so izkoriščali v popolnoma drugačnih in zdaj preživelih okoliščinah in pogojih. Če dokazujejo, da pod njihovim gospostvom ni bilo modernega proletariata, tedaj le pozabljajo, da je bila ravno moderna buržoazija nujni poganjek njihovega družbenega reda.
Sicer pa tako malo prikrivajo reakcionarni značaj svoje kritike, da je njihova glavna obtožba proti buržoaziji prav ta, češ da se pod njenim režimom razvija razred, ki bo pognal ves stari družbeni red v zrak.
Buržoaziji očitajo mnogo bolj, da ustvarja revolucionarni proletariat, kakor pa to, da sploh ustvarja proletariat.
Zato sodelujejo v politični praksi pri vseh nasilnih ukrepih proti delavskemu razredu, v navadnem življenju pa se kjub vsem svojim napihnjenim frazam nič ne branijo pobirati zlata jabolka in zamenjavati zvestobo, ljubezen in čast za barantanje z ovčjo kožo, peso in žganjem.
Kakor je župnik vedno hodil prijateljsko s fevdalcem, tako tudi cerkveni socializem s fevdalnim.
Nič lažjega kakor krščanski asketizem socialistično prebarvati. Mar ni tudi krščanstvo grmelo proti privatni lastnini, proti zakonski zvezi, proti državi? Mar ni namesto njih pridigalo dobrodelnost in beraštvo, celibat in zatiranje mesenosti, samostansko življenje in cerkev. Krščanski socializem je le blagoslovljena voda, s katero cerkev blagoslavlja aristokratsko togoto.
Fevdalna aristokracija ni edini razred, ki ga je buržoazija strmoglavila in katerega življenski pogoji so v moderni buržoazni družbi shirali ter odmrli. Srednjeveško svobodno meščanstvo in mali kmečki stan sta bila predhodnika moderne buržoazije. V industrijsko in trgovsko manj razvitih deželah životari ta razred še dalje poleg razvijajoče se buržoazije.
V deželah, kjer se je razvila moderna civilizacija, je nastalo novo malomeščanstvo, ki niha med proletariatom in buržoazijo in ki kot dopolnilni del buržoazne družbe nastaja vedno znova; njene člane pa konkurenca nenehno peha v vrste proletariata in ti sami vidijo, kako se z razvojem velike industrije približuje trenutek, ko bodo kot samostojen del moderne družbe popolnoma izginili in jih bodo v trgovini, manufakturi, kmetijstvu zamenjali pazniki in služinčad.
V deželah, kakršna je Francija, kjer tvori kmečko ljudstvo mnogo več kakor polovico prebivalstva, je bilo naravnano, da so pisatelji, ki so nastopali za proletariat proti buržoaziji, v svoji kritiki buržoaznega režima uporabljali merilo malega buržuja in malega kmeta in da so se zavzemali za delavce s stališča male buržoazije. Tako je nastal malomeščanski socializem. Sismondi je vodilni mož te literature, ne le za Francijo, temveč tudi za Anglijo.
Ta socializem je zelo ostroumno razčlenil protislovja v modernih proizvodnih odnosih. Razgalil je hinavska olepševanja ekonomistov. Neovrženo je dokazal uničujoče učinke strojev in delitve dela, koncentracijo kapitala in zemljiške lastnine, hiperprodukcijo, krize, nujni propad malih buržujev in kmetov, bedo proletariata, anarhijo v proizvodnji, kričeče nesorazmerje v delitvi bogatsva, industrijsko uničevalno vojno med narodi, razkroj starih običajev, starih družinskih odnosov, starih narodnosti.
Po svoji pozitivni vsebini pa hoče ta socializem ali obnoviti stara proizvajalna in menjalna sredstva in z njimi stare lastninske odnose ter staro družbo, ali pa hoče znova nasilno vkleniti moderna proizvajalna in menjalna sredstva v okvir starih lastninskih odnosov, katere so ta sredstva razbila, katere so morala razbiti. V obeh primerih je ta socializem reakcionaren in utopičen hkrati.
Cehovsko v manufakturi in patriarhalno gospodarstvo na deželi - to sta njegovi zadnji besedi.
V svojem nadaljnem razvoju je ta smer izzvenela v strahopetno mijavkanje.
Francoska socialistična in komunistična literatura, ki sta nastali pod pritiskom vladajoče buržoazije, in je literarni izraz boja proti temu gospostvu, je našla svojo pot v Nemčijo ravno v času, ko je buržoazija pravkar začela svoj boj proti fevdalnemu absolutizmu.
Nemški filozofi, polfilozofi in lepoumni duhovi so željno pograbili to literaturo in pozabili le, da takrat, ko so priromali ti spisi, niso hkrati priromale iz Francije v Nemčijo tudi francoske življenske razmere. V nemških razmerah je izgubila francoska literatura ves neposredno praktični pomen in je privzela čisto literarno podobo. Zato ni mogla biti nič drugega ko jalova špekulacija o uresničenju človeškega bistva. Tako so imele zahteve prve francoske revolucije za nemške filozofe 18. stoletja le ta smisel, da so bile zahteve "praktičnega razuma" na splošno, izrazi volje revolucionarne francoske buržoazije pa so pomenili v njihovih očeh zakone čiste volje, volje, kakršna naj bi bila, resnično človeške volje.
Delo nemških literatov je bilo izljučno v tem, da so spravili nove francoske ideje v sklad s svojo staro filozofsko vestjo - ali bolje - da so si prisvojili francoske ideje s svojega filozofskega stališča.
To prisvajanje se je izvršilo tako, kakor si sploh prisvojiš tuj jezik - s prevajanjem.
Znano je, kako so pisali menihi preko tekstov v rokopisih klasičnih del stare poganske dobe neokusne katoliške zgodbe svetnikov. Nemški literatje so ravnali s posvetno francosko literaturo ravno obratno. Svoj filozofski nesmisel so zapisali pod francoski original. Naprimer pod francosko kritiko denarnih odnosov so zapisali "odsvojitev človeškega bistva", pod francosko kritiko buržoazne države so zapisali "odprava gospostva abstraktno splošnega" itd.
Podtikanje teh filozofskih fraz pod francoska razpravljanja so krstili za "filozofijo dejanja", "pravi socializem", "nemško znanost socializma", "filozofsko utemeljitev socializma", itd..
Francosko socialistično-komunistično literaturo so na ta način dobesedno skopili. In ker je v rokah Nemca nehala izražati boj razreda proti razredu, si je bil Nemec v svesti, da je premagal "francosko enostranost", da zastopa namesto resničnih potreb potrebo po resnici in namesto interesov proletariata interese človeškega bistva, človeka nasploh, človeka, ki ne pripada nobenemu razredu in sploh nobeni stvarnosti, temveč le meglenim utvaram filozofske fantazije.
Ta nemški socializem, ki je imel svoje nebogljene šolske vaje za tako resne in svečane in je o njih tako sejmarsko trobil v svet, pa je vendarle polagoma izgubil svojo pedantsko nedolžnost.
Boj nemške, zlasti pruske buržoazije proti fevdalcem in absolutnemu kraljestvu, skratka, liberalno gibanje je postajalo resnejše.
"Pravemu" socializmu se je tako ponudila zaželena priložnost, da političnemu gibanju postavi nasproti socialistične zahteve, da je klical tradicionalno prekletstvo na liberalizem, na predstavniško državo, na buržoazno tiskovno svobodo, buržoazno konkureno, buržoazno pravo, buržoazno svobodo in enakost in da je ljudski množici pridigal, kako ne more pri tem buržoaznem gibanju nič pridobiti, pač pa lahko vse izgubi. Nemški socializem je pravočasno pozabil, da predpostavlja francoska kritika, katere prazen odmev je bil, moderno buržoazno družbo z ustrezajočimi materialnimi življenskimi pogoji in ustrezno politično konstrukcijo, to je same take pogoje, ki si jih je morala Nemčija šele pridobiti.
Služil je nemškim absolutističnim vladam in njihovemu spremstvu škofov, šomaštrov, kmetiskih plemičev in birokratov kot zaželeno strašilo proti buržoaziji, ki se je grozeče dvigala.
Bil je osladno dopolnilo trpkim udarcem z bičem in svinčenkam, s katerimi so te vlade sprejemale nemške delavske vstaje.
Če je postal "pravi" socializem na ta način orožje v rokah proti nemški buržoaziji, pa je zastopal tudi neposreden reakcionaren interes, interes nemškega malega meščanstva. V Nemčiji je malomeščanstvo, ki se je podedovalo iz 16. stoletja in ki se je poslej vedno znova pojavljalo v različni obliki, prava družbena podlaga obstoječih razmer.
Njegova ohranitev pomeni ohranitev obstoječih nemških razmer. To malomeščanstvo se boji, da mu prinašata industrija in politično gospostvo buržoazije beizbežen propad, na eni strani zaradi koncentracije kapitala, na drugi strani zaradi porajanja revolucionarnega proletariata. Zdelo se mu je, da ubija "pravi" socializem dve muhi na en mah. Širil se je kakor kuga.
Oblačilo, stkano iz špekulativne pajčevine, vezano z lepoumnimi besednimi cvetkami, prepojeno s solzami sentimentalnega ganotja, to našopirjeno oblačilo, ki so z njim nemški socialisti ogrnili nekaj svojih mršavih "večnih resnic", je le povečalo razpečavanje njihovega blaga med občinstvom.
S svoje strani je nemški socializem čedalje bolj spoznaval svoj poklic, biti nadut zastopnik malega meščanstva.
Razglasil je nemški narod za normalni narod in nemškega filistrskega malomeščana za normalnega človeka. Vsaki njegovi podlosti je dal skrit, višji, socialistični smisel, ob katerem je vsaka podlost pomenila svoje nasprotje. Bil je do konca dosleden s tem, da je neposredno nastopil proti "surovo destruktivni" struji komunizma in razglasil svojo nepristransko vzvišenost nad vsemi razrednimi boji. Z zelo redkimi izjemami pripada vse, kar kroži tako imenovanih socialističnih in komunističnih spisov po Nemčiji, področju te umazane, pomehkužene literature.
Del buržoazije želi odpraviti socialne neprilike zato, da bi zagotovili obstoj buržoazne družbe.
Sem spadajo: ekonomisti, filantropi, humanitarci, izboljševalci položaja delovnih razredov, organizatorji dobrodelnih društev, člani društev za zaščito živali, ustanovitelji društev treznosti, zakotni reformatorji vseh mogočih vrst. In celo v cele sisteme so izdelali ta buržoazni socializem.
Za primer navajamo Proudhonovo "Filozofijo bede".
Socialistični buržuji hočejo življenske pogoje moderne družbe, toda brez bojev in nevarnosti, ki nujno izvirajo iz njih. Hočejo obstoječo družbo, toda brez elementov, ki jo revolucionirajo in razkrajajo. Hočejo buržoazno družbo brez proletariata. Buržoazija si predstavlja svet, ki mu vlada, seveda kot najboljši svet. Buržoazni socializem izdela to tolažilno predstavo v polovičen ali cel sistem. Če poziva proletariat, naj uresniči njegove sisteme in pride v novi Jeruzalem, tedaj zahteva v bistvu le, naj ostane proletariat v sedanji družbi, toda otrese naj se svojih osovraženih predstav o tej družbi.
Druga manj sistematična, le bolj praktična oblika socializma je skušala delavskemu razredu priskutiti vsako revolucionarno gibanje z dokazovanjem, da mu ne more koristiti ta ali ona politična sprememba, temveč le sprememba materialnih življenskih pogojev, ekonomskih odnosov. Pod spremembo materialnih življenskih pogojev, pa ta socializem nikakor ne razume odprave buržoaznih proizvodnih odnosov, ki je možna le po revolucionarni poti, temveč administrativna izboljšanja, ki so mogoča na podlagi teh proizvodnih odnosov, torej nič ne spremene odnosa med kapitalom in mezdnim delom, temveč zmanjšajo v najboljšem primeru buržoaziji stroške njenega gospostva in poenostavijo njeno državno gospodarstvo.
Svoj ustrezni izraz doseže buržoazni socializem šele tedaj, ko postane gola govorniška figura.
Svobodna trgovina! - v interesu delavskega razreda; zaščitne carine! - v interesu delavskega razreda; zapori v samici! - v interesu delavskega razreda: to je zadnja, edina resno mišljena beseda buržoaznega socializma.
Socializem buržoazije je prav v trditvi, da so buržuji - v interesu delavskega razreda.
Tu ne govorimo literaturi, ki je v vseh velikih modernih revolucijah izražala zahteve proletariata.
Prvi poizkusi proletariata, uveljaviti v dobi splošnega vznemirjena, v obdobju strmoglavljenja fevdalne družbe neposredno svoj lasni razredni interes, so se nujno izjalovili zaradi nerazvitosti proletariata samega kakor tudi zato, ker ni bilo materialnih pogojev za njegovo osvoboditev, pogojev, ki so ravno proizvod buržoazne dobe. Revolucionarna literatura, ki je spremljala ta prva gibanja proletariata, je po vsebini nujno reakcionarna. Oznanja splošni asketizem in grobo izenačevanje.
Pravi socialistični in komunistični sistemi, sistemi Saint-Simona, Fouriera, Owena itd., se pojavljajo v prvem nerazvitem obdobju boja med proletariatom in buržoazijo, ki smo ga prej opisali. ( Glej " Buržuji in proletarci".) Izumitelji teh sistemov vidijo sicer nasprotje med razredi kakor tudi delovanje razkrajajočih elementov v vladajoči družbi sami. Toda na strani proletariata ne opazijo nobene zgodovinske samodejavnosti, nobenega njemu svojstvenega političnega gibanja. Ker se razredno nasprotje razvija vzporedno z industrijo, zato tudi ne morejo najti materialnih pogojev za osvoboditev proletariata in iščejo socialno vedo, socialne zakone, da bi te pogoje ustvarili. Na mesto družbene dejavnosti mora stopiti njihova osebna iznajditeljska dejavnost, na mesto zgodovinskih pogojev za osvoboditev morajo stopiti fantastični pogoji, na mesto polagoma razvijajoče se organizacije proletariata v razred mora stopiti nalašč za to izmišljena organizacija družbe. Nadaljna svetovna zgodovina je zanje le še propaganda in praktična izvedba njihovih družbenih načrtov.
Sicer se zavedajo, da zastopajo v svojih načrtih predvsem interese delavskega razreda kot najbolj trpečega razreda. Le z vidika najbolj trpečega razreda obstaja zanje proletariat.
Nerazvita oblika razrednega kakor tudi njihov lastni življenski položaj pa povzročata, da se imajo za močno vzvišene nad tem razrednim nasprotjem. Izboljšati hočejo življenski položaj vsem članom družbe, tudi tistih, ki se jim najbolje godi. Zato apelirajo nepretrgoma na vso družbo brez razlike, da, zlasti še na vladajoči razred. Saj je treba njihov sistem le razumeti, da ga priznaš za najboljši možni načrt najboljše možne družbe.
Zato zametavajo vsako politično, zlasti vsako revolucionarno akcijo, doseči hočejo svoj cilj po mirni poti in poskušajo z majhnimi eksperimenti, ki seveda spodletujejo, in z močjo vzgleda utreti pot novemu družbenemu evangeliju.
V času, ko je proletariat še skrajno nerazvit, ko torej pojmuje tudi sam svoj položaj še na fantastičen način, izvira to fantastično opisovanje bodoče družbe iz njegovega prvega, slutenj polnega prizadevanja po splošni preobrazbi družbe.
Socialistični in komunistični spisi pa obstajajo tudi iz elementov kritike. Ti spisi napadajo vse osnove obstoječe družbe. Zato so prispevali izredno dragoceno gradivo za prosvetljevanje delavcev. Njihove pozitivne teze o bodoči družbi, naprimer odprava nasprotja med mestom in deželo, odprava družine, privatnega pridobivanja, mezdnega dela, razglašanje družbene harmonije, pretvorba države v golo vodstvo proizvodnje - vse te njihove teze izražajo le to, da bo odpadlo razredno, ki se šele začenja razvijati, ki ga poznajo šele v njegovi prvi brezoblični nedoločenosti. Te teze imajo zato še čisto utopičen smisel.
Pomen kritično-utopičnega socializma in komunizma je v obratnem sorazmerju z zgodovinskim razvojem. V isti meri kakor se razvija in oblikuje razredni boj, izgublja to fantastično dviganje iznad njega, to fantastično pobijanje razrednega boja vso praktično vrednost, vso teoretično upravičenost. Čeprav so bili torej začetniki teh sistemov v marsikakem pogledu revolucionarni, tvorijo vendar njihovi učenci reakcionarne sektaše. Trdno se oklepajo starih nazorev svojih učiteljev ne glede na nadaljni zgodovinski razvoj proletariata. Zato skušajo dosledno razredni boj spet omiliti in pomiriti nasprotja. Še vedno sanjajo o poizkusnem uresničenju svojih družbenih utopij, in morajo, da bi zgradili te gradove v oblakih apelirati na človekoljubje buržujskih src in denarnic. Polagoma padajo v kategorijo prej opisanih reakcionarnih ali konservativnih socialistov in se razlikujejo od njih le še po bolj sistematični pedantnosti in po fanatični prazni veri v čudežno moč svoje socialne znanosti.
Zato nastopajo z ogorčenjem proti vsakemu političnemu gibanju delavcev, ki se je, tako menijo, moglo poroditi le iz slepe nevere v novi evangelij.